Jn 6, 44-51
Zdi se mi, da se v prvem berilu z vso lepoto razgrinja model oznanjevanja, kakor ga na nas "uporablja" Bog sam. Razkriva ga pa Filipu, človeku, ki je upal biti popolnoma razlaščen samega sebe in odprt volji Boga, njegovim navdihom in prošnjam. In ta Bog ga prosi, naj "vstane in gre proti jugu na pot, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; samotna je." In je vstal in šel. Notranje vstal in šel. Na pot, ki je samotna, kjer ne bo veliko pomočnikov, kjer bo moral poslanstvo, ki mu je zaupano, opravljati čisto sam.
Bog ga je torej poslal na pot, kjer ni množic, temveč en sam človek. Da bi se z njim srečal, se mu posvetil, ga spremljal, poiskal tam, kjer je in ga z ljubeznijo povabil naprej - ga potopil v Božjo ljubezen- krst.
Bog nas torej išče kakor Filip tega enega dvorjana etiopske kraljice kandáke. Ni mu škoda časa, ne zdi se mu za malo iskati in se ukvarjati z enim samim človekom, nasprotno, tega enega išče, zanj naredi vse potrebne km, da ga dohiti, vse potrebne km, da je ob njem in mu razodeva resnico, vse dokler ni prepričan, da je zaobjet z Navzočnostjo.
To je evangelizacija. Začne se pri enem samem človeku. Ne pri množicah. In začne se s poslušanjem.
Filip posluša, da bi razumel, kje ta človek sploh je, kaj živi, kaj se mu dogaja. In šele takrat, ko se dvorjan lahko čuti sprejet in slišan, ga Filip povabi korak naprej.
Apostolska dela razlagajo, da je Filip odprl usta, začel s tem mestom v pismu in mu oznanil evangelij o Jezusu. Oznanjevanje se začenja tam, kjer se nekdo trenutno nahaja in ne tam, kjer bi po našem mnenju moral biti.
Sami k ljudem vse prepogosto prihajamo z že izdelano idejo o tem, kje bi morali biti in kam jih moramo pripeljati, pri tem pa preslišimo in spregledamo njih same. In jih izgubimo.
Bog pa se nam vedno približa kot tisti, ki najprej posluša, zanima ga, kaj doživljamo, kje smo, šele nato nam začne govoriti. Kakor učencema v Emavs, kakor dvorniku ... da nas ne bi izgubil in preslišal ...Tako zelo pozoren je. Pripravljen dati vse, da le ne bi bili ne žejni ne lačni - resnične hrane.
Če z vsem srcem véruješ, se sme zgoditi. In dvornik je prejel krst.
Filip je dvornika pripeljal do tega, da je lahko zahrepenel po tej lepoti evangelija. Prebudil mu je lakoto in žejo po čistem, lepem. Nekaj, kar kristjani pogosto ne znamo več. S svojim življenjem prebujati hrepenenje po nebesih.
Bog je tisti, ki v nas prebuja žejo, Oče je tisti, ki v nas prebuja žejo po Sinu. To nam razlaga Jezus. In to je naloga nas, kristjanov - v ljudeh prebujati žejo po Očetu, po Sinu, po lepem, čistem, pristnem, po evangeliju.
To je evangelizacija - prebujati resnično žejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar