Jn 10, 11-18
Koliko od nas ima izkušnje prijateljstva, ki zaboli? Izkušnjo nekoga, ki mu zaupaš, z njim / njo deliš najdragocenejše, nato pa doživiš prodirno bolečino. Ko ti človek pride blizu, ni več vseeno, kaj počne on tebi in kaj ti njemu.
Zdi se mi, da se večkrat bojimo sprejeti ogovornost, ki nam je dana skupaj s prijateljstvom.
Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, se je skril. GOSPOD pa je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?«
Kolikokrat v odnosu nočemo prevzeti odgovornosti in se raje sklicujemo na to, da nam drugi tako ali tako ne pripada, da se tako ali tako nismo zavezali, da je njegov /njen problem, da se nas ne tiče. Pa je res? V odnosu sta vedno dva in zelo boleče je, ko se na neki točki nekdo spomni, da pač ni več varuh svojega brata. Da ni več odgovoren ... in pobegne. Tako ali drugače, fizično ali čustveno.
Sem mar jaz varuh svojega brata? Ja, sem. Kajti, ko nam Bog podarja odnose in ljudi, ki nam postanejo bližnji, nam jih tudi zaupa, zaupa jih v naše varstvo, da bi z njimi ravnali lepo. Zaupa nam veliko odgovornost. V odnosu postajamo varuhi drug dugega. Da bi si pomagali na poti k Bogu.
O vsem tem pripoveduje Jezus, ko razlaga priliko o dobrem pastirju. Omenja najemnike. Omenja prav tiste ljudi, ki se v nekem trenutku opravičijo pred samim seboj in odidejo. Obrnejo hrbet takrat, ko je najtežje, takrat, ko v odnos pride "volk".
Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in svoje poznam ... in za ovce dam svoje življenje.
Verjamem, da bomo vsi nekoč odgovarjali za naše pastirstvo. Smo bili dobri pastirji, ki so pripravljeni za prijatelja dati življenje ali smo se delali pastirje dokler je bilo lepo, dokler smo imeli korist, ko pa nas je drugi začel ogrožati, smo se preprosto sprevrgli v najemnike, ki za drugega pač niso več v skrbeh ...
Jezus nam je dal zgled. Vsakemu od nas odgovarja: "Da, si varuh svojega brata, brata, ki sem ti ga zaupal." Poklicani smo, da postanemo dobri pastirji, ki so pripravljeni dati življenje za to, da prijatelja ne bi izdali"
In neglede na to, kakšne izkušnje smo že oživeli kot pastirji in kot tisti, katerim smo bili zaupani, ostaja resnično to, da vsaj Nekdo ostane vedno. Kajti prav neverjetno je gledati, kako nas Bog išče. Išče nas tudi ali zlasti takrat, ko se premaknemo k ovcam, ki niso iz tega hleva, k ovcam, ki grejo po svoje ... Bog hoče doseči s svojo zveličavno in ljubečo Besedo vsakega.
Tudi Petra prepričuje in vodi, da bi vendarle spoznal, da je on - Bog - zaljubljen v človeka, da ga žeja po tem človeku, toliko bolj, kolikor dlje je od Njega oddaljen.
Boga nič ne zaustavi, ne zanimajo ga predpisi in človeku ne postavi pravil, ki jih mora zadostiti zato, da si bo prislužil njegovo ljubezen. Človeka poišče tam, kjer je. Zanj noben kotiček, kamor se je izgubil človek, ni nečist. S svojo navzočnostjo hoče prav tja in tja pošilja tudi nas - da bi bili njegovi poslanci in prinesli besedo, ki bo vrnila življenje, prinesla zveličanje.
Bog ni Bog predpisov, je Bog ljubezni. Kolikokrat nam bo mogel to še ponoviti? Kolikokrat moramo to slišati, da bi verjeli, da ni nikoli prepozno, da nikoli nismo predaleč in pregloboko za to, da bi nas poiskal? In da nikoli nihče od naših bratov ni predaleč in pregloboko, da mu ne bi prinesli Besede upanja?
Za Boga ni nečistih in prepovedanih prostorov in stanj.
"Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!‘ In z daritvijo svojega Sina je Bog očistil vse! Tui našo najglobljo temo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar