Potem, ko se je Bog pokazal kot tisti, ki ne izbira idealnih časov, ampak nepopolno spreminja v dovolj dobro, da bi si le upali stopiti iz svojega čolna na pot, ga srečamo v shodnici Kafarnauma, kjer izžene hudega duha.
Izreče silovite besede: "Umolkni in poji iz njega." Duhu, ki je Jezusa priznal in izkazal vero, a se mu hkrati posmehnil. Lahko bi ga enačili s tistimi našimi mislimi, ki se Božjemu delovanju v našem življenju nenehno posmehujejo: "Kaj boš ti meni Jezus? Sej se ne da nič spremeniti. Itak vem, da ne bo nič drugače."
Te misli so v bolj ali manj prefinjeni obliki tiste, ki utišajo vero, pristno iskreno vero srca v moč Besede. In te misli so lahko tako pretanjene, da se jih niti ne zavemo, naša notranja drža pa dejansko ostaja trda in ne veruje, da je tudi za vsakega od nas pripravljena polnost življenja. Ne jutri, ampak danes.
Kako pomembno je torej pustiti, da nad slehernim posmehom zadoni Jezusova beseda: "Umolkni in pojdi iz njega".
Iz shodnice nato Jezusu sledimo v hišo Simona in Andreja, kjer Jezus ponovno najprej vidi človeško stisko in ji da odgovor.
Mrzlično taščo Jezus ozdravi in ona jim streže. Vse, karkoli Jezus v nas ozdravi in okrepi, je zato, da bi postalo tudi dar za druge.
Med bogatim pismom Hebrejcem in sredinim evangelijem pa lahko potegnemo še tri pomenljive povezave.
Pavel piše: "Ker so torej otroci deležni krvi in mesa, se je prav tako tudi sam udeležil obojega"
Piše o Bogu, ki je prevzel meso in kri, postal človek in se popolnoma zlil s človeštvom. Z namenom, da ga osvobodi. In kako lepo je v evangeliju dejansko gledati Kristusa, ki v mesu in krvi, torej v vsej konkretnosti, stopi med toliko ranjenih, kruljavih, grešnih, pohabljenih, ki jih z vsega mesta prinesejo k njemu. Ko se zvečeri in ko sonce zaide.
S tem, da je Bog prevzel meso in kri pomeni, da se je odločil vstopati z vso konkretnostjo v naše življenje, tudi ko se zvečeri in ko se zdi, da sonca ni. To je Bog, ki se ne špara.
Pavel nato piše, kako je prišel, "da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje, podvrženi sužnosti."
Dober in boleč opis človeškega srca, ki se boji in trepeta za svoj obstoj. Tudi če se ne zavedamo, dejansko večinoma živimo tako, kot ljudje, ki se nenehno bojijo smrti. Tega konca. Tega, da človeškim očem ni več nič vidno. In če smo iskreni, se res bojimo smrti. Tudi malih, vsakodnevnih. Vsak od nas se boji biti spregledan, neupoštevan, prezrt ...bojimo se biti nepomembni. Toliko bolj, kolikor krhkejši je postal naš odnos z Gospodom. Takrat nenehno iščemo pozornost in iščemo ljudi, ki bi nas iskali.
In tu srečamo Jezusa, ki zjutraj, ko je bilo še zelo temno, vstane in se napoti na samoten kraj, da bi molil. Jezus ve, da je središče vsega njegovega življenja in delovanja odnos z Očetom. Pripet nanj, lahko živi svoje dostojanstvo in drugih ne uporabljal za svojo reklamo. Tako zmore ob besedah učencev: "Vsi te iščejo," in ob katerih bi človek ostal in iskal potrditev, izreči: "Pojimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel."
Jezus ohranja svoje poslanstvo in svoje sinovstvo. Služi in ne potrebuje ljudi, da bi mu dajali vrednost, zato jih lahko v resnični ljubezni On išče in jim streže. Ker zna živeti kot Očetov ljubljeni Sin.
A tudi ta Sin je veliko preizkušan. In kakor pravi Pavel v pismu Hebrejcem, je prav v tem, v čemer je bi sam skušan in je trpel, mogel pomagati drugim.
Konkretnost mesa in krvi je nujno deležna tudi trpljenja in mnogih preizkušenj. S tem je Sin, podvržen človeški krhkosti, postal usmiljen in mogel ohraniti sočutje do vsake človeške slabosti. Ne da Bog tega tudi sicer ne bi delal, verjamem pa, da bi ga mi veliko težje sprejeli, če ne bi izkusili, kako konkretno se je potopil v našo človeško naravo. Mi smo potrebovali učlovečenje Boga, tega Boga v konkretnosti mesa in krvi.
Tam, kjer je bil On skušan, je lahko pomagal skušanim. Ker je ostajal v Odnosu in pustil, da vsaka rana postane poveličana. Zato lahko tudi vsaka človeška rana postane poveličana, vendar ne sama po sebi. Dokler ostaja zgolj človeška rana, je nevarno iz nje hoditi k drugim, da bi jim pomagali. Takrat ljudi uporabljamo, zlorabljamo, ker jih potrebujemo kot kratkotrajno zdravilo za naše osebne rane.
Vsaka človeška rana mora biti prej očiščena, dotaknjena, pokazana Bogu, naša gobavost o kateri beremo v četrtkovem evangeliju, mora biti očiščena. Včasih je ta proces daljši, a šele predelana in odrešena rana lahko in sme postati vir blagoslova tudi za druge.
Bog nas išče in nam govori. Besedo rešenja, besedo upanja in besedo veselja!
Zato: "Če danes slišite Božji glas, ne zakrknite svojih src .."
Naj umolknejo drugi glasovi, naj umolknejo glasovi, ki se posmehujejo božji moči in naj najde v nas prostor Beseda, ki kliče (kakor učence),
Beseda, ki izganja hudo (v shodnici),
Beseda, ki ozdravlja (v in pred Simonovo hišo),
Beseda, ki očiščuje (gobavca),
Beseda, ki odpušča (mrtvoudnemu),
Beseda, ki daje moč vstajenja in življenja!
Tako konkretna je Beseda. Nagovarja meso in kri!
Ni komentarjev:
Objavite komentar