Beseda,ki ni izrečena v prazno

Druga nedelja po Božiču

V prvem berilu beremo o modrosti, ki je izšla iz ust Najvišjega, ki je bila ustvarjena pred vekom, od začetka. Ta modrost je obstajala, ko je Bog ustvarjal svet, obstajala je takrat, ko je Bog ustvarjal človeka. In potem, ko je bilo vse ustvarjeno, je Gospod Bog želel, da ta modrost postavi svoj šotor v poveličanem ljudstvu, v Gospodovem deležu, v njegovi dediščini. Da stopi iz presežnega v konkretnost človeškega srca. Njej, ki je prebivala v polnosti Boga,  je bilo odkazano, naj stopi na zemljo in se ušotori pri človeških otrocih.

Odkazal ji je šotor in ne kake bogate hiše. Šotor preprostega človeškega srca, ubogega in pripravljenega. »Tako mi je dal, da počivam v ljubljenem mestu,« pravi modrost o sebi.

Človek bo za Boga vedno tisto ljubljeno mesto, v katerem se je odločil prebivati, kajti »pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. To je namreč  blagohotni sklep njegove volje,« ki ne čaka naše zasluge, temveč je odločitev Očeta, da bi nas obdaril v Ljubljenem. Zastonj.

In prav zato Bog ne neha trkati in prihajati pred šotore naših src, da bi v njih našel svoj prostor in svoj počitek.  Prihaja kot Beseda, polna življenja in luči, polna milosti in resnice. Da bi tudi človek smel zajemati iz polnosti te milosti.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi  in luč sveti v temi in tema je ni sprejela.

Ko človek prebira te besede je tako, kakor bi končno pil nekaj, kar odžeja, nekaj, kar nahrani. Kakor bi pil nekaj »svojega«.

Po tej Besedi namreč, ki je od začetka pri Bogu, po kateri je vse nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega, po tej Besedi  je bil ustvarjen tudi človek. S tistim: »Bodi!«, izgovorjenim z ljubeznijo in nasmehomna obrazu.

Nastali smo torej iz Besede, polne luči in polne življenja, iz Besede, ki v sebi nosi neskončnost milosti in resnice. Naš sestavni del je Beseda.

Znano je, da večji del človeškega telesa sestavlja voda. Voda je torej ključna in nenadomestljiva pri našem obstoju. In res, voda človeku zelo dobro dene.
V Janezovem epilogu pa beremo, kako smo ustvarjeni iz Besede, kako je Beseda sama sestavni del nas, kar pomeni, da tudi poslušanje te Besede človeku zelo dobro dene.

Ko Beseda pride do človeškega ušesa, je kakor bi potrkala na svoj lasten dom. Želi vstopiti med svoje, v svojo lastnino, v svoje ljubljeno mesto, da bi tam počivala, prebivala, oživljala in prinašala vedno novo luč, vedno novo milost in vedno novo življenje.

In blagor tistemu, ki jo sprejme, blagor tistemu, ki prepozna, da je vsaka Beseda nujna hrana za življenje v izobilju. Tako se izpolnjuje kar pravi apostol Janez: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.«

Sprejeti Besedo pomeni sprejeti samega sebe, sprejeti tistega, iz katerega smo izšli in h kateremu se vračamo. On, ki biva v očetovem naročju, nam je razložil. Ker smo ustvarjeni iz Besede pomeni, da smo tudi mi izšli iz Očetovega naročja.

Nastali smo iz Objema in vračamo se v Objem, da bi ljubili in bili ljubljeni, v tem je resnica našega dostojanstva in te resnice ne smemo nikdar pozabiti.

Tako vsakič, ko sprejmemo Besedo, prejmemo milost za milostjo, saj nas prav ta Beseda nenehno vrača v resnico o nas samih, v resnico Boga in resnico obstoja dobrega v nas in med nami. In kako dobro to dene!


Kako dobro dene pustiti Besedi, da najde prostor v šotoru srca, da pride v svojo lastnino, da prinese luč in milost. Tako tudi mi sami vedno bolj postajamo utelešena Beseda, prebivališče modrosti, naše besede pa vedno bolj odsev ene in edine Besede, ki je bila v začetku, ki je in ki večno bo.