Živeti vero "danes", je težko. Pa ne samo danes v smislu današnjega časa in kulturnega okolja, temveč čisto zares danes. Kajti Boga zelo radi prestavljamo v preteklost ali prihodnost, spregledamo pa, da nas On vabi v konkretnost bivanja z Njim danes. Točno v tem dnevu, z vsem, kar je potrebno postoriti.
Vse namreč, kar lahko storimo ali ne storimo, je vezano izključno na sedanji trenutek. Iz preteklosti se je dobro kaj naučiti, prihodnost je dobro položiti v zaupanje, sedanji trenutek ostane za to, da bi dali prostor Bogu, njegovi milosti.
Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob upiranju na dan skušanja v puščavi, kjer so me skušali vaši očetje; preskušali so me štirideset let, dasi so videli moja dela.
Ta naša upornost!
Dejansko znamo biti zelo uporni Bogu in Njegovim potem. A zanimivo, Bog pravi, kako so v puščavi Izraelci preskušali Boga in ne obratno, kar tako radi pravimo sami. Bogu mnogi pripisujejo neskončno število preskušenj in v njem iščejo razloge za lastno puščavo, Bog pa razkriva resnico. Človek je tisti, ki skuša Boga, ker težko zaupa in težko verjame, da je v poslušnosti seča. Zaradi te upornosti Bogu pa v našem življenju mnogokrat nastanejo puščave. In Bog jih dopusti. Da se prečistimo in dozorimo.
In tisti, ki se upira Besedi, ne more stopiti v pokoj, ta notranji mir, ki ga vsak človek išče, okusi pa lahko samo tisti, ki je prepuščen Besedi.
Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopili od živega Boga; opominjajte se marveč vsak dan, dokler se pravi »danes«, da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne.
Pavel spodbuja, naj bomo danes v živem odnosu z Gospodom, s to Besedo, ki spreminja. Edino v tem bo naše srce našlo svoj mir.
"In počival je Bog sedmi dan od vseh svojih del."
Vsi potrebujemo počitek, ki zares odpočije.
In marsikdo se mu je že tiho odpovedal, marsikdo ga išče tam, kjer vlada še večji nemir, Bog pa ne neha oznanjati svoj evangelij, da bi vsem, ki se mu prepustijo, prinesel gtisti mir, ki ga svet ne more dati.
Beseda je dana vsem enaka, toda enim slišana beseda ne koristi, ker ne verujejo.
Tistim pa, ki verujejo, da vselej moč, da postanejo Božji otroci, moč, da se odpočijejo v tem, da jo poslušajo, slišijo in dopustijo, da se v njih Beseda tudi zgodi.
Kakor pravi apostol Pavel, bojmo se torej, da bi kateri mislil, da je prepozno, bojmo se malodušja srca, ki tiho reče: "Sedaj se ne da več spremeniti," kajti obljuba, da pridemo v njegov pokoj, še obstaja.
Pravzaprav ta obljuba obstaja v vsakem "danes", v vsakem trenutku, ki ga imamo in ga odpremo Gospodu.
Tisti, ki so nosili mrtvoudnega se niso ustavili pri vratih, skozi katera se ni dalo vstopiti. Našli so pot. Vera vedno najde pot.
In Gospod, ki ljubi vse, kar je ustvaril, hoče tudi, da te ustvarjene stvari živijo polno. Na svojih nogah. Jezus ne mara notranje mrtvoudnih kristjanov, ki se pustijo nositi, On hoče žive, aktivne kristjane.
In koliko vezi nas priklepa na lastno nemoč? Kolikokrat nam "pride prav", da se delamo nemočne in se skrijemo, ko bi morali stati.
Gospod, kot vedno, začne na skrivnem, v globini srca. Tam najprej razveže vse smrtonosne vezi, ki človeka uklenjajo v nemoč, da bi lahko bil svoboden. Potem gre navzven, na to, kar se vidi.
In zdi se mi, da kristjani večkrat ostanemo "na pol poti" tega osvobajanja. Potem, ko nas Kristus osvobodi vseh realnih ovir in bi morali tudi sami nekaj narediti, vstati, vzeti svojo posteljo in začeti hoditi, obležimo. In smo še vedno ubogi. In še vedno potrebujemo, da nas nosijo drugi, da se aktivirajo drugi, da nam pripravijo prostor drugi.
Za nas je res težje vstati in hoditi, in še težje ob tem nositi svojo posteljo, torej vse, na kar smo bili tako zelo navezani. Več kot je teh stvari, težje jih je izpustiti. Postelja tudi pomeni, da ne bomo nikoli povsem ozdravljeni v smislu, da ne bi več čutili nobenih posledic naših napačnih navezanosti. A to Jezusa ne ovira. On še vedno vztraja, da zmoremo vstati in navkljub "posteljam" hoditi.
Kajti šele na poti, potem, ko si dovolimo stopiti na prizorišče svojega življenja in začeti živeti, se izgubijo vse odvečne stvari in se zgodi končno izčiščenje.
Za prvi korak pa se je potrebno odločiti velikokrat še v temi. Na Besedo. In za ta prvi korak je primeren samo in izključno "danes".
Torej ... še je upanje!
Da najdemo mir, ki ga prinaša poslušnost Besedi. In ta Beseda nas usposablja, da kar naenkrat lahko hodimo in smo sposobni. Morda se ji tudi zato upiramo, ker imamo rajši ležanje in nemoč. A mir je v hoji, četudi je ta kdaj naporna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar