Izpolnitev obljube

1. januar

Ob novem letu prihaja do nas toliko voščil, lepih misli in besed, pa  vendar si upam reči, da v slehernem srcu zazeva nekakšen občutek »brezveznosti« teh besed. Včasih zato, ker so besede izgovorjene naučeno, včasih zato, ker je pretežko verjeti, da so lahko resnične, včasih pa zato, ker smo pozabili verovati v izpolnitev obljube.

Gospod je namreč v življenje vsakega od nas položil posebno obljubo, »obljubo blaginje in ne nesreče« (Jer 29, 11). Položil je »obljubljeno deželo«, položil je poklicanost in poslanstvo, ki naj človeka osrečuje. 

V sleherno srce je položil obljubo blagoslova, obljubo milosti in obljubo, da bo tam. Bog med nami, navzoč  in prisoten v vsaki situaciji življenja. Tudi takrat, ko pademo in grešimo. On je tam.

Težko je slišati to obljubo, kaj šele vanjo verjeti. 

In vendar Bog ostaja in naroča, kaj naj se pove njegovemu ljudstvu. Kakor pečat, ki naj nam ostane sleherni dan tega leta: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.«

Bog bo tam. Prihaja, da posveti in prihaja, da vse, kar je zgolj človeško preoblikuje v Božje.

V življenjem vsakega od nas izreka svoj blagoslov. Trenutek za trenutkom, dan za dnem. 
Pastirji so tisto noč tudi slišali obljubo, ki naj bi se izpolnila. In niso ostali zgolj pri tem, čeprav je že slišati veliko. Verovali so in zato pohiteli v Betlehem, kjer so našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli . Tako, kakor jim je bilo oznanjeno.  Slišali so in nato videli. Videli prizor, ki je bila utelešena izpolnitev obljube. 

Bog je odločen delati dobro, On je odločen dati človeku vse, saj je človeka že nepreklicno odrešil in vanj položil nebesa. Ali smejo ta nebesa  v njem tudi zaživeti, pa je odločitev vsakega srca posebej, kajti tam Bog ne vdira in ne vsiljuje. Tam Bog, kakor nekoč  pastirjem, tako nam danes, pušča svobodo izbire. 

Ker nas tako zelo ceni, nas je napravil za sinove in hčere svobode, v katere je položil svojega lastnega Duha, ki vpije: »Aba, Oče!«.  V nas je položil in vdihnil sebe samega, da bi bili za vedno posvečeni. V nas je zapisal lepoto obljube. Koliko bomo dovolili to, kar smo slišali, v svojem življenju tudi v utelešeni obliki  videti, pa je odločitev vsakega od nas. Ker smo svobodni in je prav ta možnost izbire izraz brezmejnega spoštovanja, ki ga ima Oče do nas, njegovih otrok.

Naj bo torej to leto polno dovoljenj, da naše življenje postane konkretna izpolnitev tega, kar je Bog najlepšega položil v nas.