Seme, ki pada. Vedno in v izobilju. Ker je od Boga, hrana, dana ljudem. In On ve, da smo lačni, On ve, česa potrebujemo. Ve, da potrebujemo Resnico. Zato seje, trosi, razmetava!
Za nas, da bi vsak lahko prejel, kar potrebuje. Za sproti.
Bog vsakemu daje tisto, kar potrebuje, da preživi vsak dan kot Božji otrok, v tem siju veličastva, ki ga ima od Boga. Hrana torej je. Tisto, kar potrebuje naše srce je, obstaja, seme je 100 %, popolno, polno Življenja, ustvarjeno, da obrodi stoteren sad.
Naš teren je tisti, ki odloča o tem če, kaj in koliko bo vzklilo.
Ok, začnimo najprej pri slabem, tako kot dela cel svet, ki vidi vedno najprej slabo. Bog vzame to logiko, začne pri negativnem, da bi vse to obrnil na glavo, v dobro, v sad.
Prva nevarnost, ki preti vsakemu človeku je to, da se sploh ne zaveda, da je ustvarjen od Nekoga. Da je ta Nekdo njegov Oče, ki skrbi zato, da mu ne bi ničesar manjkalo. Mi velikokrat živimo kot v nezavesti. Nezavesti, da smo ustvarjena bitja in da smo ljubljena bitja. Otroci Boga, ki seje v obilju in daje Milosti, ki jih duša potrebuje. Ki jih telo potrebuje.
Človek, ki se začne zavedati, da je Nekdo nad njim, ki mu želi dobro, je že na pravi poti. Že zahrepeni, da bi tega Nekoga slišal, videl, spoznal ... Tak človek prisluhne. Nekaj, kar je v duhovnem življenju pa tudi siceršnjem življenju medsebojnih odnosov temeljno. Poslušanje.
Seme torej pada ... najprej ob pot. To se zgodi vsaj v dveh primerih. Takrat, ko sploh ne poslušamo in je naše srce beton, nesprejemljiv za karkoli. Drugič takrat, ko se Besedi v srcu posmehnemo, podobno kakor Sara ob oznanjenju, da bo spočela in rodila. Ne verjamemo. Ker je preveč lepo, da bi bilo res. Ker je evangelij preveč živ, preveč nebeški, preveč vesela novica, da bi jo sprejeli za svoje življenje. In od slastno obložene mize tečemo po plastičen hamburger. Od Besede polne življenja tečemo po besede polne obupa in vsebin, ki ubijajo. Za realnost in normalno imamo tisto, kar ni normalno, evangelij, edino realnost pa označimo kot nenormalnost.
Besedi se naša notranjost hitro lahko posmehne. Je niti ne sprejme kot tisto, ki je namenjena točno njej, točno meni osebno! Teh ptic roparic, ki zobajo, je kar nekaj. Nihova vrsta ne izumre. Ne še.
Kamnita tla, tanka zemlja smo vsakič, ko Besede ne premišljujemo. Ko v svoji notranjosti ne delamo prostora zanjo, da bi se lahko ugnezdila, se krepila, donosila in rodila. Tisti, ki Besedo nosi in se nanjo večkrat spomni, obdeluje zemljo, jo rahlja in poglablja, da postaja vedno bolj primerna za ugnezditev Besede.
Naša naloga je tudi po besedah sv. Tomaža Akvinskega to, da Besedo približamo ljudem. Jo predstavimo drugim, jo oznanimo tistim, ki so nam zaupani. In mi Besedo zamenjamo za svoje ostre, grobe besede, ki preglasijo veselo oznanilo. Vstopimo v zapeljivost tega sveta, ki išče senzacionalnosti in v praznem govorjenju zgodbe drugih. To je trnje, pikajoče in ostro, naše besede, ki lahko ranijo, ki popolnoma zameglijo lepoto Besede. Tako sodelujemo pri tem, da ljudje bolj ljubijo zaprtost vase in lastne monologe, kakor lepoto dialoga in s tem lepoto pogovora z Besedo.
Dobra zemlja pa se zgodi, ko Beseda postaja meso v našem telesu, v našem dnevu, v konkretni minuti. Takrat prihaja sad. Droben, večji, velik. Kdor vidi drobnega, sme okušati tudi velikega. Kdor nad malim zamahne z roko, ne bo nikoli viel niti okušal stoternega, četudi bo pred njegovimi očmi. Veseliti se sadu je modrost srca. In sad raste. Od trideseternega k stoternemu, za katerega je ustvarjeno Seme.
Besedo prenašati v konkretnost svojega dneva, pa pomeni postajati lep.
Ni samo seme ustvarjeno za stoteren sad. Tudi mi smo ustvarjeni zanj.
Ustvarjeni smo, da bi danes bili lepi, res lepi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar