V prvi Samuelovi knjigi srečamo mladega Samuela, ki spi in Gospoda, ki vztrajno kliče. Deček, ki še ni spoznal Gospoda in Gospodova beseda mu še ni bila razodeta, je predstavnik vsakega kristjana, ki še ni prešel iz varne religije v "nevarno" vero, v živ in konkreten odnos. Bog je Beseda, je torej Bog odnosa, Bog, ki kliče in vabi v srečanje. Vabi človeka iz spanja v odnos, ki zahteva korake, zahteva pot.
Na tej poti prehoda v osebno vero vsi potrebujemo Elija, tistega, ki nam zna s svojim živlejnjem pričevati, da je središče vsega Odnos. In prav je biti hvaležen za te Elije. Obenem pa smo vsi mi poklicani postati Eliji, ki druge ljudi ne puščajo ali celo pošiljajo v nadaljnje spanje, ampak jih vabijo v držo poslušanja in vstopanja v skrivnost "svete zemlje gorečega grma".
Bog se z vztrajnim klicanjem dečka razodeva kot Bog, ki ima čas, ki je potrpežljiv in vztrajen in človeku dopušča rast. S podobno držo srečamo v evangeliju Janeza Krstnika, ki "je spet stal tam." Tudi on je, kot zvesti Kristusov pričevalec, prihajal z držo stalnosti in skrite zvestobe, ki je tako hitro spregledana pri ljudeh, a ne pri Bogu.
Apostol Janez zapiše, da je Janez Krstnik ponovno stal. Opisuje ga v statični poziciji, ki je značilna za človeka, ki ga je greh zasužnjil, omrtvičil, prestavil v statičnost, v spanje. Janez Krstnik je prišel iskat grešnike in da bi lahko dosegel te ljudi, je tudi on tam stal, umival in vabil. Ob tem pa pokazal na Jagnje, na Jezusa, "ki je šel mimo". Jezusa, ki se kot Božji Sin kaže v dinamičnosti. On je prišel iskat človeka, da bi ga iz statike greha povedel v dinamiko svobode Božjega otroštva. S tem ko odjemlje greh sveta, čoveka ponovno usposablja za hojo.
Tako tudi v evangeliju srečamo Boga, ki vabi v odnos, vabi na pot. Odpušča, razvezuje in kliče človeka, da se prebudi, stopi na svoje noge in hodi.
Učenca sta šla za njim. Vendar je bila ta njuna hoja še v marsičem beganje in nemirno iskanje. Tam ju Jezus ustavi in nagovori: "Kaj iščeta?"
In rečeta mu: "Rabi, kje stanuješ?"
Učenca iščeta dom. Iščeta pripadnost.
Gospod ju z vprašanjem tako najprej usmeri globlje, k pristnemu človekovemu hrepenenju, k tej globoki pristni človekovi potrebi po domu, nato pa povabi: "Pridita in bosta videla".
Bilo je okrog desete ure. Jezus jima da prostor in da jima čas. Ta vseobsegajoči Bog vstopa v konkretnost določenega stanovanja in ta brezčasni Bog vstopa v konkretnost časa. Da bi človeštvo ponovno našlo svoj dom, svoje mesto, svojo konkretnost in pripadnost.
Bog povabi učenca k sebi domov, s tem, da jima omogoči zkušnjo Odnosa, pa ju pripelje tudi v njuna lastna domova, pripelje ju v konkretnost njunih življenj.
Ko človek sreča Boga, sreča sebe in najde dom. Takrat tudi prejme novo ime. Kajti takrat ponovno, postopoma, v Obličju spoznava svoje obličje, v Pogledu spoznava sebe kot bitje, povabljeno v odnos, kot bitje, ki ni namenjeno samemu sebi, ampak je ustvarjeno za podaritev.
Srečanje z Bogom človeka popelje v dom lastnega telesa - templja, kjer prebiva Sveta Trojica, polnost odnosov. Ko človek spozna, da je s tem, kar je, že del občestva, del Kristusovega telesa, da v njem prebiva Sveti Duh, lahko izkusi pripadnost. In lahko izkusi, da je v svojem telesu lahko resnično doma.
Takrat šele, najden in v polni zavesti, da pripada Nekomu, lahko tudi zaživi to svoje novo ime (Kefa). Ko človek izkusi Njegov dom, ko izkusi pripadnost, ko se zave, da je v njem samem navzoč Bog, ta polnost odnosov, se lahko umiri. In v zavesti, da ne pripada več samo sebi, odide na pot. K drugemu, k tolikim Simonom, ki tudi iščejo dom in iščejo pripadnost.
To pomeni iz svojega spanja, iz svojih statičnosti in mrtvoudnosti, stopiti v dinamičnost Odnosa. In iz tega Odnosa tudi v odnos z bratom in sestro. Tokrat ne več kot begajoči, temveč kot pričevalci, kot tisti, ki smo našli Mesija v svojem telesu, v konkretnosti svojega življenja in nenazadnje kot tisti, ki smo tudi sebe odkrili najdene, doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar