Mašni hvalospev na praznik Jezusovega krsta omenja čudovite dogodke, ki so se zgodili ob reki Jordanu in s tem čudoviti dogodek našega krsta, ko smo se resnično rodili za večno življenje. Mi smo že umrli in že vstali s Kristusom, zato od našega krsta dalje že živimo večnost.
A začnimo ob Jordanu. Tam srečamo Janeza Krstnika, preroka vseh prerokov, ki v svojem delovanju nenehno skrbi zato, da bi se on manjšal, Gospod pa večal. Velik zgled nam, ki se tolikokrat trudimo, da bi se ljudje poklonili nam in ne Kristusu.
Kot nam poroča drug evangelist, je bil Janez Krstnik izredno presenečen, ko je k njemu pristopil sam Božji Sin, da bi se mu dal krstiti. On, ki je Gospodu nenehno pripravljal prostor, je bil osupel nad tem, kako daleč gre Bog v iskanju človeka.
Jezus stopi v vrsto z vsemi grešniki in se potopi v vodo, v katero se je potopilo toliko ljudi in katera je izmila toliko grehov. Jordan je pred vstopom Jezusa umazana reka, "mrtvo morje", voda, prepojena z grehom človeštva in s krvjo sovraštva. In Jezus stopi v ta greh.
Kakor se je Beseda učlovečila, stopila v hlev in temo grešnosti, da bi prinesla luč, se sedaj ta ista Beseda potopi v vodo, umazano z grehom, da jo posveti in očisti. Jezus izmije vodo, ki tako dobi posvečevalno moč.
Obleče se z našim grehom, da lahko ob krstu mi oblečemo Kristusa.
A Jezus ni prišel le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Slednja se na križu prelije v dokončno daritev in izmitje greha sveta. Takrat Jezus iz svoje strani podari vodo in kri, ki imata odrešilno moč. Takrat svetu izdihne Svetega Duha, ki Jezusa tretji dan obudi.
Ob krstu tako tudi mi, brez minimalne osebne zasluge, s Kristusom umremo in vstanemo. Za večno. In takrat tudi v nas vstopi Sveti Duh, ki nas posvečuje in ne preneha govoriti Očetovega glasu: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje. Ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje."
Vstopna točka za krst pa je vera. Vsak krst otroka, ki sam še ne more verovati, se lahko izvrši ob veri vsaj nekoga, ki veruje zanj. Prej ali slej pa smo vsi poklicani k zavestni odločitvi za vero v to, da je Jezus res Kristus. Otrok lahko po veri odraslih, odrasli pa v lastni veri tako postane Božji otrok. Rojen iz Boga. Vse, kar je rojeno iz Boga, pa premaga svet.
Mi smo po veri in po krstu rojeni iz Boga, torej smo že zmagovalci. Kako to, da potem tolikokrat živimo kot poraženci?
Zakaj tolikokrat pozabimo, kje je naše bistvo in trošimo denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? To nas sprašuje tudi Bog po preroku Izaiju. In ima prav. Tolikokrat si ne upamo k resničnemu Izviru, k resničnim jaslim, da bi se nasitili in napojili Besede.
Štiri stvari nas pogosto od tega odvračajo:
Prva je težava v pomanjkanju zavedanja veličine krstnega dostojanstva, ki smo ga prejeli zastonj. Tega, kar smo in tega, kaj nas vresnici polni.
Druga težava je poslušanje. V prvem berilu Bog nenehno kliče: "Poslušajte, poslušajte me, nagnite svoje uho, pridite k meni, poslušajte ...in bo živela vaša duša." Mi pa težko utihnemo, najtežje v svoji notranjosti. In težko poslušamo. Ker imamo težave s tem, da bi se mi manjšali in bi Bog rastel.
Tretja težava je v tem, da je Beseda res živa in učinkovita. Ne prihaja brezveze, ampak s konkretnostjo, z močjo, z namenom, da jo "njena lastnina" sprejme in stori, kar je želela, uspe v tem, za kar je poslana. Beseda je resnično živa, ker je Oseba, polna luči, milosti, življenja. In s tem, da je Beseda živa, imamo tudi težave.
Ker živ odnos z Besedo prinaša spremembe, teh pa nočemo.
Ujeti smo namreč v svoje misli in svoje poti, ki jih razglašamo za najboljše.
In tako težko zaupamo, da ima Bog, katerega misli so visoko nad našimi in katerega pota so visoko nad našimi, boljši pogled in vidi dlje. Težko zapuščamo svoje male načrte, ki so dobri, da bi sprejeli Božje, ki so boljši.
A dejstvo je, da smo po milosti krsta že oblečeni v Kristusa, oblečeni v Besedo.
Živeti polnost te krstne milosti tako pomeni tvegati in se pustiti potopiti v Besedo, pustiti, da nas oblije, se obleči z njo, jo vzeti zares, pustiti, da se z njo tudi nad nas spusti Sveti Duh, pustiti, da nam izreče resnico o tem, kako smo ljubljeni, pustiti, da nam oznani blagovest.
Edino tako bomo resnično našli potešenost, "sitost" svoje duše, ki bo naenkrat lahko uživala sočno jed in okus polnosti.
Ko človek zaživi svoje resnično dostojanstvo, začne sijati! V lepoti Besede, oblečen v Kristusa in s tem hote ali nehote oznanja blagovest. Prinaša Kristusa.
V to pa smo bili vsi s krstom tudi poklicani. In poslani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar