Jona, prerok boja s samim seboj in z Bogom, z njegovo Besedo. Ta pride in se zgodi! Preprosto, nepričakovano, ko nismo pripravljeni. No, na spremembe nikoli nismo pripravljeni, Beseda pa je živa in učinkovita, prinaša zdravi nemir, ker zadane srce. In prinese potrebo po dejanju: "Vstani, pojdi ... oznani, kar ti povem!"
Beseda se zgodi, pride kot jarem v katerega vstopiš ali pobegneš. Jona pobegne. V Taršiš, ki je ravno v nasprotni smeri Niniv. In nastane vihar. Ko gre človek proti Besedi, nastane vihar, najprej v srcu, potem še v njegovi okolici, ker je v boju s samim seboj. Da preživi, mora človek vstopiti v stanje spanja, v to "hibernating stanje", ki ni niti "off", da bi se zares spočil, niti "on", da bi bil res rodoviten, ampak nekaj na pol. Še vedno pa to stanje porablja energijo in moč, le sadov ni. Niti veselja. To je Jona in mi, ko spimo na ladji.
Pred Besedo se ne da ostati ravnodušen, moraš se odločiti ali pa te življenje samo pripelje v tisti "ribji trebuh", v kot, kjer se moraš srečati s seboj in z Gospodom - iz oči v oči.
Jona gre v Ninive, a še vedno ne s srcem. Še vedno odhaja z uporom, ker še ni spoznal Gospoda in njegovega usmiljenja. Bog ceni njegov korak in četudi ne oznanja tega, kar bi mu povedal, Bog stori, da je njegovo oznanilo rodovitno. In ljudje se spreobrnejo, celo pred Jonom, ki se po njihovem spreobrnenju še vedno pritožuje pod grmom.
Stopiti na pot za Besedo pomeni nujno spreobrnenje - obrniti smer. Bog se ne heca. Mi nenehno čakamo idealnejši čas, da se bo v našem življenju nekaj spremenilo in obrnilo. Bog pa prihaja, kot običajno, v najbolj neprimernem času. In daje svobodo odločitve.
"Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje" (5 Mz, 30,19)
Božje kraljestvo je tu! To je ta divji: "Hodi za menoj." Ker samo On lahko da smer in okus. Samo dejanje, ki je odgovor na Besedo, je lahko rodovitno.
Zgodba se nadaljuje. Ob Galilejskem jezeru tistega časa in Galilejskem jezeru našega srca. Beseda, ki pride in kliče v spremembo, v Kraljestvo, v odločitev za lepoto.
In zanimivo, Bog ne izbira usposobljenih in pripravljenih, temveč usposobi izbrane!
Beseda vstopa takrat, ko Simon in Andrej mečeta svoje mreže v morje. Najbrž prazne. Vstopa torej v našo statičnost, nerodovitnost, mrtvoudnost, v naše dejavnosti, ki so postale prazne dolžnosti in pričakuje, da se srce odloči!
On pride takrat, ko Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, v čolnu skupaj z očetom popravljata mreže. Pomeni, da je bilo nekaj strganega, nekaj, kar je bilo potrebno popraviti. Morda so bili to njihovi družinski odnosi.
Bog vstopa tam, kamor ga mi ne bi spustili nikoli, v naše konflikte in bolečine, ki si jih zadajamo najbližji. V neidealnem času pride in kliče, da se je kraljestvo približalo in čas dopolnil. Takrat, ko bi ga najraje pogledal in rekel: "Jezus, kaj ti ni jasno?" To smo mi.
On pa hoče vero, hoče zrele odnose, hoče svobodo odločitve.
Ob Besedi, ki se zgodi, je vedno potrebna odločitev. Za blagoslov in s tem spreobrnenje, to obrnitev smeri iz svojih raztrganin v Njega, ki pelje naprej ali za prekletstvo nenehnega zapletanja v lastno popravljanje lukenj in begajoče polnjenje praznih mrež.
Beseda vabi ven: "Hodi za menoj," drugam, v druga morja ali pa v isto morje, le drugače, spreobrnjen, obrnjen v pravo smer, v Njega. Potrebna je vera v evangelij, ki obljublja, da je polnost življenja lahko tudi v najbolj skriti vsakdanjosti, v obveznostih brez senzacionalnih sadov ob koncu dneva, a z okusom v srcu.
Toda potrebno je srečanje z Besedo. Ta pride, ko je po naše najbolj neugoden čas za spremembo in ko je še toliko stvari za urediti.
Oni so pustili in šli ...
Mi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar