Sočutje pred pravili

Torek 2. tedna med letom

Sobota, dan, ko so se Judje morali odpovedati vsakršnemu delu, da bi tako počastili Gospodov dan. In kakor velikokrat v zgodovini, je tudi to pravilo izgubilo njihovo srce, ostala je le črka, ki človeka in Duha ubija.

Jezus nas je priše osvoboditi tudi tega - ujetosti v plastična pravila religijoznosti. Zato najprej zakoraka skozi žitna polja, v soboto. In pusti učencem pristnost, spontanost, človeškost. Bili so lačni in so smukali klasje. Sprejeli so dar Boga, dar sadu, dar polja in s tem počastili Stvarnika. Ob robu, izven žitnega polja, ki je simbol rodovitnosti, polnosti okusa, pa stojijo farizeji, na neobdelani, suhi in nerodovitni zemlji. Ker nimajo vsebine, se ukvarjajo z drugimi. To kritično oko preceja, ocenjuje, napada, mori. Ker samo nima življenja, ga ne zmore privoščiti niti drugemu. Greh zavisti, ki se vali od Kajna in Abela naprej.

In Jezus useka na polno. "Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?"

Uporabi jezik, ki so ga lahko razumeli - besede svetih knjig, ki so jih natančno prebirali in se imeli zato za edine vredne Boga. Vzame torej Besedo, ki so ji sami že davno vzeli vsebino in iz nje napravili črko, ter ji je vrnih Duha. Farizejem, ujetnikom pravil in lačnih vsebine, Jezus vrne ponovno Besedo.

Beseda, ki ji človek ne pusti Duha, postane črka pravil, ki mori. Beseda, polna Duha, postane vir veselja in življenja. Jezus je prišel na zemlo črko zamenjati za Besedo. In Besedi je na prvem mestu človek, zato se je tudi učlovečila, da bi našla izgubljeno človeštvo.

Človek, ki vstopi v Kristusovo telo, ki prebiva v Bogu, postane tako živ, tako varen, da zmore sočutje postaviti ven iz okvirov. Zmore dati srce. Jezus s tem razodene Očeta, ki ni pikolovski, ki ne zbira kazenskih točk, ampak Očeta, ki ganjen strmi nad svojimi otroci in gleda s čim vse bi jim lahko prišel naproti. Tako očetovsko srce je prejel David, ko je sebi in tistim, ki so bili z njim v stiski dal posvečene hlebe.

Ko bi tudi mi znali tako odprto sprejemati ljudi v naši Cerkvi, sprejemati drug drugega. Ne najprej s pravili, ampak s srcem, ne najprej s pogoji za vse zakramente, ki sicr so pomembni, ampak najprej s srcem. Ne najprej z moralnim naukom, ampak najprej s posluhom za stisko, ki človeka pripelje do skrajnih mej.

Kajti sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Cerkev je ustvarjena za človeka in ne človek za Cerkev. Zato je Sin človekov gospodar tako sobote kot Cerkve. Vstopimo vanj, da bomo videli z njegovimi očmi!