Mnogokrat in na mnogotere načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni, nam je govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega in po njem tudi naredil svet.
Ko je Janez, po katerem je Bog močno govoril, v ječi in trpi za evangelij v verigah, kot pozneje Pavel in toliko drugih, Jezus nadaljuje z enakimi besedami, kot jih je prej izgovarjal Janez. Povzema tega velikega preroka in dopolni pričevanje s tem, da govori s svojim življenjem: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Jezus namreč svojo Besedo živi, zelo konkretno. Ko hodi ob Galilejskem morju takratnega časa in Galilejskem morju našega srca, prihaja in kliče, da se je čas dopolnil, ker je božje kraljestvo tukaj. Ta lepota božjega kraljestva, po katerem hrepeni sleherno srce, je tukaj in se dogaja med nami. Božje kraljestvo je pripravljeno, sreča je pripravljena, le srce se mora odločiti ali je za to Božjo srečo odprto, pripravljeno, da se zgodi tudi v njem.
Sprašujem se kolikokrat zjutraj vstanemo pripravljeni, da naše življenje postane polno. Rodovitno, sijoče, lepo, z vonjem po nebesih ...
Bog se ne heca. Mi nenehno čakamo idealnejši čas, da se bo v našem življenju nekaj spremenilo in obrnilo. Bog pa prihaja, kot običajno, v najbolj neprimernem času.
On pride takrat, ko Janeza zaprejo, kar pomeni, da je bilo kar nekaj nasprotnikov. Mi pa čakamo, da bodo vsi za nas, potem bomo mogoče pomislili, da bi Boga pustili vidneje delovati.
Jezus pride takrat, ko Simon in Andrej mečeta svoje mreže v morje. Najbrž prazne. To so naše dejavnosti, ki so postale brez veselja in prazne, zgolj dolžnost. In srce nemo vpije od življenja brez okusa. Ker človeško ni uspeha, ni sadov, ni rešitve.
In ta: "Hodi za menoj." Ker samo On lahko da okus. Ker samo dejanje, ki bo odgovor na Besedo, bo rodovitno. Potrebno je torej srečanje. Potem bodo mreže vsakega dne posebej polne. S hrano, ki nasiti.
In On pride takrat, ko Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, v čolnu skupaj z očetom popravljata mreže. Pomeni, da je tam bilo nekaj strganega in poškodovanega, nekaj, kar je bilo potrebno popraviti. Morda so bili to njihovi družinski odnosi.
Bog vstopa tam, kamor ga mi ne bi spustili, v konflikte in bolečine, ki si jih zadamo najbližji. V neidealnem času pride in kliče, da se je kraljestvo približalo in čas dopolnil. Takrat, ko bi ga samo pogledal in rekel: "Ma Jezus, kaj ti ni jasno?"
Ker on hoče vero in ne zgolj prijetno notranje čustveno vzdušje. Bog ni Wellness center, On je oseba, ki si želi zrelih odnosov, odnosov vere.
Potrebna je odločitev, potrebno je spreobrnenje - obrnitev smeri - in iz svojih raztrganin pogledati za Njim, ki pelje naprej, dlje. Potrebna je odločitev za korak, ki ni nujno podprt s čustvenim blagostanjem. Čustva pridejo kasneje, prva je vera. Šele nato Beseda preoblikuje tudi čustva. Sploh kar se tiče odhoda od doma.
Zapustila sta svojega očeta Zebedeja z najemniki v čolnu in odšla za njim.
Mi pa nočemo še sprejeti tega novega srca, pripravljenega na lepoto božjega kraljestva, pripravljeno na uspeh in veselje. Ne, mi še hočemo popravljati svoje raztrgane mreže.
V koliko čolnov smo se kar "parkirali" ne da bi dopuščali prostor novega? Zagledani v raztrgane in prazne mreže, se še bolj divje lotimo reševanja, spregledamo in preslišimo pa bistvo: "Hodi za menoj." Drugam, v druga morja. Ali pa v isto morje, le drugačen. Spreobrnjen, obrnjen v pravo smer. V smer za Njim.
Težko je izpustiti svoj način reševanja težav, svoje dinamike odnosov, svoj ozki pogled v mreže in stopiti na pot. Za Drugim. Potrebna je vera v evangelij, veselo oznanilo.
Težko verjamemo, da je to veselje prišlo in nas čaka, da je naše življenje lahko sveto, z okusom, polno in lepo. V najbolj skriti vsakdanjosti brez senzacionalnih sadov ob koncu dneva. A srce bo imelo okus.
Toda potrebna je vera v Besedo. Ta pride, ko je po naše najbolj neugoden čas za spremembo in ko je še toliko stvari za urediti.
Oni so pustili in šli ...
Ti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar