On stoji sredi med nami

Petek, 2. januar

Pismo apostola Janeza nam ponovno govori o obljubi, ki jo je Bog položil v človeško srce – obljubo o večnem življenju.

S krstom nas je mazilil in usposobil, da naše oči zmorejo, v moči prejete milosti, videti stvari duhovno, po Božje, tako, kakor jih vidi Bog. 

Zato apostol spodbuja naj se ne pustimo zapeljati vsakemu nauku, naj ne pozabimo na to, kar je v nas položeno od začetka, naj ostanemo v njem in dopustimo, da nas maziljenje, ki smo ga od Njega prejeli, uči vsega.  Uči videti z duhovnim pogledom, s pogledom, ki iste stvari, iste dogodke in končno, iste ljudi, lahko vidi drugače.

Najbrž ni brez pomena, da se v teh dneh kar naprej ponavlja psalm, ki vabi, naj Gospodu pojemo novo pesem: »Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela!«

V novem letu začeti peti drugačno pesem, je velika milost. Izklopiti »znucane CD-je« našega jamranja, pritoževanja, obsojanja, opravljanja, samokritike, napadalnosti, razvrednotenja, izklopiti klasično glasbo vseh: »Tako pač je, nič se ne da, kaj čmo, meni to ne bo uspelo, nisem vreden ...« in kar je temu podobnega ter pustiti, da maziljenje v nas, ta Sveti Duh, zmaga s svojo melodijo, z novo pesmijo, ki je pesem veselja, pesem zahvale, pesem čudenja nad vsem, kar Gospod dela. 

Znati videti bistvo, znati videti duhovno, pomeni znati prepoznati obiske Boga v našem življenju. In teh obiskov ni malo.

To pomeni »Izravnati Gospodovo pot,« kakor je rekel prerok Izaija in kakor nenehno ponavlja Janez Krstnik. Na staro cesto, v stare konflikte, v stare vzorce spustiti Gospoda, da pride in preoblikuje, da odreši in ponovno pelje na glavno cesto. 

Spet drugič pa »izravnati Gospodovo pot« pomeni  tudi odločno zapustiti odvečne ovinke, se ne pustiti speljati v staro pesem, temveč vzdržati »obhod«, vzdržati, da lahko ostanemo na glavni cesti, ki je veselje in čudenje nad vsem, kar Bog lepega dela v nas in v življenju naših bližnjih.

Kajti nikjer drugje bolj kakor »sredi med nami stoji on, ki ga mi ne poznamo«.  Sredi  med nami, v naših bolj in manj posrečenih odnosih stoji, da bi vse napravil novo, preoblikovano, odrešeno.

Videti in prepoznati  pa ga zmorejo samo duhovne oči, tiste, ki se pustijo voditi »maziljenju«, ki se pustijo voditi novi pesmi Duha veselja in hvaležnosti in ki si dovolijo hoditi po glavni cesti, kjer vodstvo prevzame »On, ki je sredi med nami«.