Modri z vzhoda

Gospodovo razglašenje

1) Se odpraviti na pot

Ko danes premišljujemo pot modrih, ki so prišli do Jezusa, da bi se mu poklonili, se pojavi vprašanje, kaj je te ljudi, polne človeške modrosti, učene in izobražene, pripravilo do tega, da so zapustili vse, svoj dom, navade, ideje in predstave ter se odpravili v tujo deželo, ne da bi točno vedeli kam. Kakor nekoč Abraham in kakor toliko drugih za njim.

Sami povedo, da so «videli njegovo zvezdo in smo se mu prišli poklonit.«

Ti modri niso preračunavali in se spraševali ali se jim splača ali ne, kar pogosto počne človeška modrost. Ti modri so sprejeli Božjo modrost, ki vedno vodi preko tega, kar lahko doseže človeška. Božja modrost pelje na pot, ki presega človeški razum. Božja modrost zahteva izpuščanje, zahteva vero in zahteva pot. 

Sprejeti Božjo modrost pomeni postati misijonar, poklic, ki ga imamo vsi kristjani, kajti krščanstvo je vera poti! V tem življenju smo, kakor je rekel sv. Frančišek, le tujci in popotniki.Verovati zato pomeni stopiti na pot, napraviti prvi korak v temi, v veri in stopiti vedno naprej.

Tudi Bog je nenehno na poti. Potoval je še pred svojim rojstvom, po rojstvu in ves čas svojega javnega delovanja bil na poti. Zato lahko Boga srečamo, ko smo tudi mi pripravljeni izpustiti svoje predstave, svoja varna zavetišča in se pustiti nagovoriti Drugemu. Ter odpraviti 

2) Biti na poti …

… pomeni nujno izpustiti vse, kar je odvečno in kar ovira korak.

Biti na poti tudi pomeni, da ne moreš biti "pameten po svoje", ampak se moraš naučiti opazovati, poslušati, spraševati. Naučiti se moraš iskati znamenja, ki usmerjajo.

Da te zvezde tudi opazimo, pa je potrebna velika ponižnost. Ponižnost, ki Božjo modrost spusti pred človeško, ki se Božji modrosti zna pokloniti.

Na poti je potrebna tudi skupnost. Nikoli niso ljudstva potovala ločeno temveč skupaj. Cerkev je občestvo, je skupnost, ki zmore v drugem videti brata in sestro ter skupaj z njimi potovati. Te krščanske vere poti se namreč ne da živeti individualno, ampak le znotraj občestva, znotraj Cerkve.

 3) Prstni odtisi Boga na poti

Modri so, kot že rečeno, Božjo modrost spustili naprej. Milost je šla pred njimi, oni so ji le sledili.

In  kakor vsak od nas, so tudi oni nekje vmes podlegli skušnjavi in za trenutek prehiteli Boga samega ter začeli Gospoda iskati po človeško. Iskali so kralja, zato so odšli v prestolnico Jeruzalem, v palačo.

In v tej palači našli prostor, kjer je zakraljevala zgolj človeška modrost. Tisto »modrost«, ki se prej ali slej  sprevrže v norost ubijanja, saj sloni zgolj na sebi. Kot taka ne vzdrži, vse si mora pridobiti sama in vse tudi obdržati sama, zato jo vse ogroža, tudi Bog sam, pa četudi v malem, popolnoma ranljivem otroku. To je Herod, kralj po človeško.

Ko človek izgubi Očeta, ne more imeti več bratov, ima pa tekmece. Tak človek ne more živeti občestva, temveč ostane sam. In ubija. Iz strahu.

Samo Bog ve, koliko Božjih iniciativ in navdihov smo tudi sami umorili v srcu, ker smo se jih ustrašili. Ker so vabili iz predvidljivega in našega, v Božje in novo … 

»Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot.»

Ko so modri spoznali, da jih je njihova logika pripeljala na napačen kraj, so se zmogli ponovno odpraviti na pot. To je vera. Nenehno novi začetki. Vedno nove poti.

In prvi korak morajo zopet narediti v temi, brez gotovosti, ne da bi točno vedeli kam. Ponovno se mora človek svobodno odločiti, da želi sodelovati z Bogom. Takoj, ko pa to stori, mu Bog priteče naproti. Takoj, ko so modri naredili prvi korak, so ponovno videli vziti zvezdo.

Kjerkoli človek sprejme in predse postavi Božjo modrost, sme tudi Bog postati glavni režiser. On režira, mi moramo le odpreti Bogu možnost delovanja ("Zgodi se"), nato pa občudovati, se čuditi, ohranjati v svojem srcu in premišljevati ter izpolnjevati tisto, kar spoznamo. To je drža Marije. To je drža Jožefa in tolikih drugih mož in žena, ki so se pustili voditi Božji milosti. 

Modri so se pustili preoblikovati, zato so odšli drugačni. Po drugi poti!

 

To je bistvo krščanstva. Nenehno spreobračanje in nenehno postajati prestolnica, ki se sveti. Kajti mi smo ta Jeruzalem, o katerem piše prerok Izaija, ta prestolnica, ki lahko zasije in vstane, mi smo ta »Betlehem v deželi Judovi, ki nikakor ni najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti«. Takrat ko zmoremo v Kristusu prepoznati svojo luč in svoj sijaj. 

In tudi mi bomo postali pričevalni in sijoči kakor ta prestolnica, ko bodo ljudje v nas res lahko videli Gospoda. Ko bomo izpraznjeni sebe, ko se bomo znali manjšati in pustiti, da Gospod raste, bodo k naši luči - Kristusu, ki bo sijal v nas, prihajali narodi, k naši zarji kralji ljudstev.

Takrat, ko ne bomo iskali, kdo se bo nam poklonil, ampak bomo pripravljali prostor, da se ljudje, tudi po naših delih, lahko poklonijo Njemu. 

To je namreč glavni cilj vseh misijonarjev, vseh, ki so na poti, vseh modrih.

Se mu pokloniti!