Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja in jih je začel mnogokaj učiti.
Bog, ki je že davno nazaj videl izgubljenega človeka, ki "ne loči med svojo desnico in levico" (prim.Jon 4,11) in se mu je zasmilil. Bog sočutja! To je naš Bog.
Jezus je zagledal veliko množico in ni videl le številk. Ni videl le množice, videl je posamezen obraz, videl je zgodbo posameznega človeka, videl je srce. Zato jih je začel učiti. Začel jim je dajati svojo Besedo, hrano za življenje, hrano, da bi te "mrtve kosti ponovno oživele".
Dal se jim je v hrano. Ni preračunaval in ni štel.
Na drugi strani pa učenci pričnejo šteti in računati. Toliko ljudi, toliko lakote, samoten kraj, pozna ura, njihova osebna praznina ... in se zbojijo. Gredo k Učitelju in skušajo stvari vzeti v svoje roke. Rešiti, da bo prav za vse. Mislim, da so vse do tega trenutka precej ponosno stali ob njihovem Učitelju in prejemali del občudovanja, ki ga je bil deležen Jezus.
Ko pa je prihajala ura, ko bi tudi oni morali dati sebe, so se ustrašili. Kot učenci tudi mi danes; hočemo pobrati le smetano, prejeti kakšen aplavz, nato pa oditi v duhu slave in občudovanja. Jezus pa ni prišel iskati naših aplavzov, ni prišel iskati svoje slave, prišel je iskati izgubljeno človeštvo in se mu dati v hrano. Mu služiti.
Zato presenečene učence ustavi in jim reče: "Dajte jim vi jesti."
Zopet Bog presenečenja. A učenci še vedno ne dojamejo, še vedno gredo naprej s svojo logiko preračunavanja: "Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?"
Zopet iščejo rešitev drugje, izven sebe.
Kolikokrat se hočemo ob težavi umakniti, iskati rešitev pri drugih, da bi le ne bilo potrebno zastaviti sebe.
Jezus pa potrpežljivo nadaljuje in nas pelje korak za korakom do bistva: "Koliko hlebov imate? Pojite in poglejte!"
Pojdite in poglejte, koliko darov in sposobnosti imate, koliko darov ste prejeli, pojdite in spoznajte sami sebe. Kako pomembna naloga, da vsak človek spozna in uvidi samega sebe, svoje obdarovanosti, četudi ujete v šibkosti. Da vsak odkrije tistih svojih "pet hlebov in dve ribi".
In tu sledi še ena past za človeka. Ko človek vendarle spozna, da ima sposobnosti za veliko stvari, se lahko ujame v past vsemogočnosti ali na drugi strani past nezadostnosti. Vsemogočnosti, ko se poln asamega sebe postavi pred Boga, ki mu mora služiti. Past nezadostnosti, ko spozna, da navkljub vsem talentom, sam po sebi ne more izpolniti svojega poslanstva in ne more nahraniti lačne množice. Z drugimi besedami, ko se pred njim pojavi množica problemov, življenjskih skrbi in izzivov, se mu zdijo in tudi so veliko večji od tega, kar bi lahko sam premagal. In se ustavi.
A točno tu, ko človek spozna svojo veličino in hkrati še vedno svojo majhnost, sledi ključno dejanje. Učenci so spoznali, da niso nesposobni, da imajo veliko darov, a te darove, sami sebe, so morali sedaj izročiti v celoti v roke Njemu, ki more iz malega narediti polnost.
In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je vsem razdelil. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib.
To se zgodi in dogaja judem, ki pustijo, da Bog iz tistega malega ali velikega kar imajo, naredi obilje, polnost. Naredi, da je množica skrivnostno do sitega nahranjena in da obilje milosti ostaja na pretek. Dvanajst polnih košar - simbol polnosti.
Bogu ni v našem življenju nič nemogoče, najtežjo nalogo ima pravzaprav z nami, z našim spreobrnenjem.
S tem, da nam odpre oči za vse darove, ki smo jih prejeli zase in za druge, nato da nas uvede v skrivnost služenja, ki vedno pomeni dati (v hrano) samega sebe, nato pa do tega, da sami naredimo, kar lahko.
Učence je namreč pred čudežem prosil, naj množico posedejo po skupinah, po petdeset in po sto. Bog potrebuje našo urejenost, strukturiranost, ne na farizejsko zategnjen način, ampak na svobodno urejen način. Kajti Bog je ustvarjal svet tako, da je vsemu postavil svojo mejo in svoj prostor. Ustvarjal je red. Prav je zato, da tudi mi v svojem vsakdanu pričnemo ustvarjati red, da tudi mi vsaki dejavnosti damo svoj prostor, svoj čas in svojo mejo.
Ko se torej človek zmore veseliti svojih hlebov in rib, ko je pripravljen dati sebe samega in ko naredi vse, kar je mogoče za urejenost svojega življenja, se zgodijo velike in lepe reči. Po Jezusovih rokah, ki vse, kar smo vzame, se ozre v nebo, torej zahvali, blagoslovi, razlomi in nam vrne nazaj. Pomnoženo in zato, da bi dajali še drugim.
Nihče namreč ne živi samo zase, ampak da bi služil, se prepustil Rokam in v tem zaživel svoje resnično dostojanstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar