Četrtkova Božja beseda nas spodbuja k velikemu upanju. Uči nas, kako naj vsak dan znova ostajamo "nad gladino" in ohranjamo pogum.
Prvi namig beremo že v pismu Hebrejcem, ki pravi: "Držimo se neomahljivo vere upanja – kajti zvest je on, ki je dal obljubo." In On je tisti, ki nam je pripravil nov vhod v svetišče, ne več skozi pregrinjalo, temveč skozi svoje lastno telo. Odprl nam je pot. Vsak dan je odprta.
Ta nova in živa pot, ki je za nepopolne. Kajti v Kraljestvo bomo lahko vstopili samo v Kristusovem telesu, v lastno srečo, to kraljestvo, ki ga išče vsako srce, pa lahko vstopimo že danes, vendar z Njegovim pogledom. To je takrat, ko zmoremo nase in na življenje gledati z njegovimi očmi.
Kaj to pomeni, pa nam Jezus razloži v evangeliju. »Mar se svetilka prinaša, da se postavi pod mernik ali pod posteljo, mar ne, da se postavi na svetilnik?"
Jezus nas opominja kako pomembno je gledati in tudi videti dobre stvari, svetlobo, odtise Boga v našem življenju. Ni samoumevno, da jih vidimo, včasih jih niti nočemo videti. Vendar so. In ne zato, da bi nanje pozabili, temveč da bi jih dali na mernik, za svetilnik dneva. Pomembno je spominjanje velikih del, ki jih je Gospod že storil za nas. Mi vse prevečkrat kontempliramo temo, jo mešamo, analiziramo, proučujemo, delamo na njej ... pozabimo pa, da je zdravilo pramen svetlobe, ki ga, "zapičeni" v temo, ne upoštevamo. A svetilka je dana zato, da postane svetilnik sredi te teme. Dana je zato, da kontempliramo luč, svetlobo, milost. Toliko bolj kolikor več je teme okrog in v nas.
"Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.«
Zdi se mi, da šele na skrivnem, tam, kjer nas ne vidi nihče, kjer ne moremo od drugega prejeti nobenega potrdila za svoje delo, pokažemo pravi obraz. Tam, na skrivnem, se razodeva resnica, ki je v nas. In mora iz oči v oči pogledati Resnici v obraz. In to nam je težko, ker se naša resnica ob Resnici velikokrat izkaže za priredbo, laž, popačeno sliko.
Zato Jezus nadaljuje: »Glejte, kaj slišite! S kakršno mero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Zakaj kdor ima, se mu bo dalo; in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.«
Če imamo naložen "notranji slovar", ki vse besede in dogodke prevaja v nekaj, kar je proti nam, kar je negativno za nas, potem bomo tako videli in slišali vse! Preveriti je zato potrebno s kakšno "mero" poslušamo in kaj slišimo.
S tega vidika se da tudi razumeti zadnji stavek o tem, da bo tistemu, ki ima dodano, kdor pa nima, se mu bo odvzelo še tisto, kar ima. Ker človek, ki vidi z Božjim pogledom, vidi vse kot dar in vidi koliko je darov, ki jih ima. In tak človek na vsakem korako prejme nov dar, ker je zanj vse darilo. To je človek hvaležnosti.
Človek pa, ki gleda in meditira temo v sebi in izven sebe, vidi česa vse nima in mu je vzeto še to, kar ima s tem, da tega še opazi ne. To je človek jamranja in pritoževanja.
Mi pa smo si dani zato, da bi bili drug drugemu v spodbudo in podporo na tej poti hvaležnosti.
Zato "glejmo drug na drugega, da se bomo spodbujali k ljubezni in dobrim delom, in ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč se spodbujajmo, in to toliko bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan."
Vsi potrebujemo občestvo, Bog je ustavril občestvo, rojeni smo iz občestva in v občestvo se vračamo. Kako pomembno je, da začnemo naša srečanja živeti kot živo občestvo, kot občestvo, kjer najdeš prijatelja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar