Kdo bi upal še verjeti v blagoslov takrat, ko gre vse narobe? Ali ni lažje verjeti, da Boga ne briga, da smo sami, da je situacija brezupna? In vendar Gospod prihaja naproti z blagoslovom točno takrat, ko mi prihajamo iz poraza.
V pismu Hebrejcem beremo povzetek dogajanja, ko je Abrahamu, vračajočemu po porazu kraljev, prišel nasproti Melkizedek, kralj v Salemu, večni duhovnik ter ga blagoslovil. To je odgovor Boga na naše poraze. Njegov blagoslov, njegovo sočutje in njegovo upanje.
Ob delu, ki ga opravljamo, lahko večkrat začutimo poraz, neuspeh, razočaranje. In vendar v istem pismu Pavel spodbuja svoje brate: "Saj Bog ni krivičen, da bi pozabil vaše delo in ljubezen, ki ste jo skazali njegovemu imenu, ker ste svetim stregli in še strežete. Želimo pa, naj vsak izmed vas pokaže isto vnemo za popolnost upanja do konca, da bi se namreč ne polenili, ampak posnemali tiste, ki so po veri in stanovitnosti deležni obljub."
Abrahamu je dal obljubo, da ga bo blagoslovil in silno namnožil. In tako je (Abraham) potrpežljivo čakal ter obljubo prejel.
Po mnogih občutkih porazov in neuspeha, Bog ostaja zvest.
Kajti kakor nadaljuje Pavel, je nemogoče, da bi Bog varal!
Dal nam je svojo obljubo blagoslova in rodovitnosti, da bi imeli močno tolažbo, kateri smo pribežali, da se oprimemo danega upanja. To je naše upanje! Ne naša sposobnost, četudi jo imamo, temveč Bog, njegova obljuba, da ostaja s svojim ljudstvom. V tem upanju morajo naše duše imeti sidro, na to upanje se je potrebno pripeti, ko se srečujemo z ljudmi, ki so v stiski in ko se sečujemo z lastno stisko.
Ozemljeni na to sidro upanja, ki je varno in trdno ter sega v notranjščino za zagrinjalom, kamor je šel za nas predhodnik Jezus, ki je postal po Melkizedekovem redu veliki duhovnik na veke, smo resnično močni.
V tem upanju tako dobivamo novo moč in v porazu zmoremo prejeti blagoslov. Jezus nas pelje naprej, v shodnico, kjer ozdravi suho roko. Mimo pravil.
Še več, farizeje ponovno ne špara, ko jim reče: "Ali se sme v soboto dobro storiti ali húdo storiti? Življenje rešiti ali pogubiti?"
Jezus ne reče ali se sme dobro delati ali ne, temveč tisti molk človeka, ko se umakne ob stiski drugega, poimenuje celo zlo. Koliko zla je v molku človeštva takrat, ko bi morali povzdigniti glas in dati besedo za človeka, za sočutje? Koliko rok in ust imamo suhih in koliko življenj, ki so postala mrtvo ždenje?
Jezus pa: "Stopi v sredo! Stegni roko!"
On res ne prenese hromosti in blokad. Človek ni ustvarjen za smrt, ampak za življenje, za ustvarjanje. Zato je prejel roke, ki so poklicane, da prinašajo življenje, da dajejo sočutje, da prinašajo upanje.
Spodbuja nas, da se zapnemo na sidro upanja, ki je On sam ter stopimo v sredo tam, kjer bi instinktivno najraje pobegnili ter iztegnemo roko. Prinesemo življenje in vstajenje - Njega!
In da iztegnemo roko in prinesemo blagoslov tam, kjer se zdi, da je le še poraz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar