Jaz sem pot in resnica in življenje.
Pri Bogu je in, in, in. Je eno v drugem, ker je Bog celovit in popoln. V človekovi miselnosti je še tolikokrat ali ali. Ali jaz ali ti. Ali moje ali tvoje. Ali človek ali Bog. Ali Sin ali Oče.
Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo. Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta.
Tako težak je človeku simbolni pogled, ki vidi eno v drugem, ki vidi Sina in v njem Očeta. Tako močno je greh v nas naredil razdor in dvojnost, ko je Eva utrgala iz drevesa spoznanja in ne tudi z drevesa življenja. Od takrat se je začela ta boleča ločitev med življenjem in vero, med spoznanjem in življenjem, med človekom in Bogom, med menoj in teboj. Od takrat so odnosi zahtevni, kajti človekove oči niso več odprte za Božje življenje, v katerem sta lahko v sredini raja dve drevesi. Obe sta bili v središču, kakor sta lahko v središču Bog in človek in kakor je lahko Sin eno z Očetom.
Potrebno je bilo odrešenje, da nam je bil lahko vrnjen pogled sinov, ki vidijo drugače ter so prav zato poklicani, da tudi sami postanejo ikona Boga. Tudi za kristjana bi moralo držati: "Če ste poznali mene, poznate tudi mojega Očeta."
Če pa to res velja, potem velja tudi, da se je Oče skril v brata. Mojega konkretnega brata, ki živi poleg mene.
Pavel v prvem berilu piše o prikazovanjih Vstalega, ki ga, po pripovedovanju mnogih, niso prepoznali.
Sin se je namreč z odrešenjem za vedno izenačil s človeškim rodom. Ker pa nas je prestavil v svoje rane ter nas skril v svoje oblačilo, se je s tem neizbežno tudi sam na neki način skril v slehernega človeka.
Da bi se ponovno naučili pravega pogleda, ki v Sinu vidi Očeta, v Bogu človeka, v bratu Boga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar