To, da Bog daje samega sebe človeštvu v hrano, je tako pohujšljivo, da mnogo učencev odstopi in neha hoditi za Jezusom. On pa ostaja Beseda, v kateri sta duh in življenje. Ostaja svoboden in ljubeč: "Ali hočete oditi tudi vi?"
Bog ve, da je za človeka ljubezen, ki daje samo sebe ne da bi zahtevala povračilo, nekaj tako nemogočega in tujega, da človek pobegne. Ker je preveč neverjetno. A važno je, da Bog ne pobegne. On vztraja in svobodno vabi naprej. Svobodno daje samega sebe v jed in pijačo. Svobodno pošilja svojo Besedo, da bi mnoge obudila k življenju.
V Apostolskih delih spremljamo dogajanje prve Cerkve, ki se hrani s tem telesom in krvjo Sina, z njegovo Besedo in z občestvom bratov in sester. Lepa je ta Cerkev in Gospod ji nakloni dovolj mirnih in varnih časov, da se lahko okrepi in razširi po vsej Judeji, Galileji in Samariji. V Kristusu ni več nečistih ali poganskih mest, kamor ne bi smeli vstopiti. Nasprotno, Kristus sam prihaja prav zaradi poganskih Galilej, nečistih Samarij in farizejskih Judej, da bi jih preoblikoval v novo, ponižno, čisto ljudstvo, odprto za njegove milosti. k istemu poslanstvu smo danes poklicani mi.
Peter tako obiskuje vse te nove Cerkve in jih, potem ko je tudi sam prešel osebno veliko noč, končno lahko potrjuje v veri. Ne v veri v samega sebe, temveč v veri v Kristusa, ki je začetek in konec, Beseda večnega življenja, poslana, da obudi, kar je hromo in vrne v življenje, kar je po grehu umrlo.
Hromi Enej in umrla Tabita sta tako le podobi tega, kar je Kristus naredil z vsakim od nas. Ob naši hromosti daje po svoji Cerkvi Besedo, ki obuja in vrača v življenje sinov, sposobnih delati: "Vstani in si sam postelji!"
Ob mrtvi Tabiti pokleka in vrača dih Življenja, ki iz smrti kliče novega človeka, zazrtega v oči tistega, ki ga je obudil.
Pri evharistiji prejmemo to Telo in Kri, ki ozdravlja hromosti in usposablja za novo življenje, pri spovedi smo, kakor nekoč ob krstu, obujeni v novo življenje sinov in hčera, sposobnih dialoga, sposobnih, da se pustijo najti očem Odrešenika in v moči tega pogleda tudi živeti vse ostale, horizontalne odnose in poglede.
Ali hočete oditi tudi vi?
Ob tej veliki milosti zakramentov, ob tej veliki milosti Besede, ki se vsakodnevno daje, polna duha in življenja, Bog vprašuje tudi nas.
In čeprav ne razumemo vsega, upam, da se bo tudi v našem srcu oglasil en Peter, ki šepeta: "Gospod, h komu naj pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar