Spremljamo Jezusovo govor o Kruhu življenja, ki je iz ljubezni prišel do nas ljudi, da bi nihče, kdor veruje in ponižno išče, ne ostal žejen in ne ostal v smrti greha, temveč večno živel svetlobo svobode in ljubezni.
Ta tako velika resnica, zaupana nam, ki smo z Njim jedli in pili, čaka, da ji privolimo in z njo živimo. Tako tesno privolimo, da bi tako mi sami, z ali brez odprtih ust postali pričevalni. Kakor Filip. Danes ga spremljamo na poti iz Jeruzalema v Gazo. Na samotni poti, kamor ga je poslal Duh.
Že to nam govori, da je Filip Duhu prisluškoval ter mu bil pokoren. Ta ga je vodil na samotno pot, kamor stari človek, v skrbeh za številke, statistiko in to, kar se vidi, ne bi šel. Ker se ne splača. Duh pa deluje drugače. On išče vsakega človeka in vidi na skrivno.
Filip torej gre in s služabnikom etiopske kraljice prične na točki, na kateri dvornik je. Ne začne z idejo, kje bi dvornik moral biti, ampak sreča človeka tam, kjer je, s tem, kar živi in mu prisluhne.
Šele nato Filip tudi spregovori. Ne praznih besed, ne zgolj človeških, ampak Božje človeške, kar pomeni da s človeškimi besedami pove Božje sporočilo.
Posreduje Besedo in ta naredi svoje. Srce Etiopljana je tako odprto, da ob pogledu na vodo kar samo zahrepeni po krstu. Zahrepeni po tem, da bi bilo za vedno in neizbrisno potopljeno v to silno ljubezen Boga.
Filip je ob tem človeku toliko, kolikor je potrebno, potem ga Duh odvede in Etiopljan gre veselo svojo pot naprej.
Kako čudovito je gledati človeka, ki je postal mehko poslušen Duhu, razpoložljiv in brez fiksnih idej ter nenehno pripravljen za novost.
Taka sta bila Marija in Jožef, taki so bili svetniki. Prožni in razpoložljivi ljubezni, ki pokliče vedno in konkretno.
Filip se na koncu znajde v Azotu in dalje gredoč oznanja blagovest. Dalje gredoč. Medtem, ko je hodil in živel, je za ljudi, ki so ga srečevali, postajal oznanilo.
Tudi mi smo poklicani prav k temu.
Postati pristno oznanilo med tem, ko normalno živimo in delamo. Postati živo oznanilo, z odprtimi ali zaprtimi usti, kajti to oznanilo je zapisano v življenje samo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar