nedelja, 05. maj 2019

Obala vstajenja

3. velikonočna nedelja

Tiste dni je veliki duhovnik zasliševal apostole: "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v Jezusovem imenu?" (Apd 5,27)

Peter pa je sedel zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: "Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem." On pa je vpričo vseh tajil: "Ne vem, kaj praviš." Ko je šel v vežo, ga je na pragu zagledala druga in rekla tistim, ki so bili tam: "Ta je bil z Jezusom Nazarečanom." Spet je tajil, in sicer s prisego: "Ne poznam tega človeka!" Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: "Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja." Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: "Ne poznam tega človeka!" (Mt 26, 69-72)

Isti Peter pred istim velikim duhovnikom in vendar tako zelo drugačen. Med večerom tistega petelinjega petja in dnevom, ko Peter pogumno oznanja Kristusa, je ta skrivnostna obala vstajenja, obala sprave. In je tudi prihod Svetega Duha, kajti brez njega se ne da.

Pojdimo po vrsti.
Pred veliko nočjo je Peter z vsemi najboljšimi željami za Gospoda še vedno hodil sam in ne za Njim, zato ga je nujno navdajal in vodil strah. Kajti ni človeka, ki hodi sam in se ne bi zavedal svoje omejenosti in nevarnosti pred smrtjo. Potrebno se je bilo "rešiti", tudi z lažjo in pobegom.

Dokler namreč človek ne izkusi lepote Božje ljubezni, ki raste prav v umiranju, ne more drugače kakor reševati sebe. Tako je bila za Petra dovolj nepoznana dekla, služkinja, brez posebnih pravic, ženska, ki v tistem času ni imela besede, in Peter se je sesul kakor hišica iz kart ter spoznal, da sam ne zmore nič. V lastnem mesu je izkusil, da je človek, ta krhka mladika, brez Kristusa, trte v rokah Očeta vinogradnika, nič.

Jezus pozna te naše boje s starim človekom, zato nas čaka na obali vstajenja. Znova in znova. pravzaprav vsakič, ko ponovno razočarani nad neuspelimi idejami, nad stvarmi, ki ne gredo kakor bi morale iti in Cerkvijo, ki navidez vse bolj peša, odhajamo po starem, v stare okvirčke in dejavnosti, da bi le ujeli kakšno ribo. Tam nas usmiljena Ljubezen čaka na obali novega, še prej pa v morju starega pušča s praznimi mrežami. Tudi prazne mreže so lahko milost.

Milost, ki nam pomaga slišati vprašanje: "Otroci, imate kaj prigrizniti?" In kako odrešujoče bi bilo, da bi namesto lažnih pretvarjanj upali iskreno odgovoriti: "Nič". Kajti v tem je pot rešitve. V iskrenem spoznanju, da si sami ne moremo biti hrana in da sami ne moremo biti rodovitni, pa če še tako sunkovito mečemo mreže na levo in na desno stran čolna.

Potreben je namreč Kristus, ki se da spoznati po glasu. Po Besedi. In ko na to Besedo, na ta navdih Svetega Duha učenci vržejo mrežo, se ta napolni. Ker je mreža polna samo takrat, ko delamo, kar nas prosi On. Znamenje Božje rodovitnosti in človekove poslušnosti je znamenje, ob katerem Janez spozna, da na obali stoji Gospod! Da je na delu Drug in da se med njimi ponovno ustvarja Božje kraljestvo.

On se lačnim in praznim učencem tudi danes razodene kot edina resnična hrana, kajti ne bo ulova in ne bo rodovitnosti brez poslušanja Svetega Duha, brez prisluškovanja Glasu, ki edini nosi v sebi življenje.
Dokler delamo sami, se trudimo z obilnim metanjem mrež, z različnimi strategijami in študiranjem morja (sveta), ostajamo prazni in utrujeni. Toda naša naloga ni v iskanju strategij, temveč je v prisluškovanju Duhu, ki je že v nas in nam edini lahko zašepeče, kaj smo v tem trenutku zgodovine kot posamezniki in kot Cerkev poklicani storiti. Edini, ki pove kaj:"Vrzite na desno..:" 
In mreža je polna, ker je dejanje storjeno iz Odnosa, kot odgovor na edini Klic. In ko živimo kot odgovor Gospodu, ni posebnega truda z mrežami, dejansko je potrebno tako malo in mreže so polne. 

On je torej hrana, ki se nam daje in ki edina nasiti. In On je odpuščanje grehov. Zato Jezus povabi Petra v poseben dialog. Dialog Ljubezni. Da bi tudi Peter dokončno spoznal, kako je vse že objeto v Ljubezen, ki zajame vse vrste rib in iz njih naredi gostijo za druge. Peter končno spozna, da mu ni potrebno skrivati omejitev, da mu jih pa tudi ni potrebno več poslušati. Dovolj je, da posluša ljubezen in nanjo odgovori. Ta je, ki bo tudi njegove omejitve spremenila v hrano za druge.

"Ali me ljubiš? Pasi moje ovce!"

Zdi se, da se bo naša ljubezen do Gospoda vedno kazala v tem, da pripravljamo gostijo drugim, da se jim dajemo v hrano. V teh, nam zaupanim, je namreč Vstali. Tam nas kliče, da bi se dali. Da se ne bi več ustrašili velikonočne logike umiranja in darovanja temveč pogumno raztegnili roke in se pustili opasati konkretnim bratom, konkretnemu vsakdanu, konkretnim klicem zgodovine in se tako pustili odvesti tisti Ljubezni, ki se je prva dala, prva pustila odpeljati in križati in tudi prva iz križanja naredila veselje vstajenja.

Samo v pogledu na to ljubezen in z njo v srcu, bomo tudi mi stali pred deklami in velikimi duhovniki ter srčno oznanjali Vstalega. Še več, ovire in težave ne bodo več blokada in razlog žalosti, temveč vir veselja. In apostoli so zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena.

Enkrat umrli in vstali, enkrat potrjeni s Svetim Duhom - vse to se je z nami že zgodilo - ne moremo drugače kakor dišati po Vstalem in prinašati okus tiste Ljubezni, ki se ne izmika, temveč radostna daje. Na žerjavico toliko ugaslih odnosov in občestev, ki čakajo novo hrano in nov okus.



Ni komentarjev:

Objavite komentar