Pred velikimi duhovniki, ki so nedolgo nazaj tako prestrašili Petra, da je zatajil svojega Učitelja, ta isti Peter sedaj trdno stoji in pričuje o Odrešeniku, ki je eden, tisti Jezus, ki so ga razpeli na les in umorili. Njega je Bog povišal na svojo desnico za vodnika in zveličarja.
Prej tako prestrašeni učenci postanejo apostoli, ki z vsem bitjem pričujejo resničnost besed, da je Boga potrebno bolj ubogati ko ljudi. Nič več se niso bali zase, nič več niso poslušali strahu, temveč so bili tako napolnjeni in prepojeni z navzočnostjo Duha, da so končno lahko postali priče Vstalega.
Kamorkoli so prišli, se je zgodila lepota evangelija. Ljudje so videli, hromi hodili, mrtva srca so oživela in kar je najmočneje, človek je lahko spoznal, da je grešen in v istem hipu neskončno ljubljen. Brez zaslug. Na svetu pa ni srečnejšega človeka, kot je odpuščeni grešnik. Zato je v Jezusu, edinem, ki odpušča greh, vsa polnost veselja. Prav to veselje je za Kristusove učence postal privilegij in obenem dolžnost, saj pripada vsemu človeštvu.
Ta temeljni prehod od besed, ki so jih govorila zgolj prestrašena usta do Besed, rojenih od zgoraj, poslanih od Boga, pa je delo Svetega Duha. Ponovno je moral priti Drug, da je srca okrepil, ogrel in jih spomnil vsega, kar so slišali in videli, kajti nemogoče je, da bi človek iz lastnih moči zmogel tak prehod.
Človek sam od sebe ne more nič. Lahko pa svoj nič odpre Božjemu in zgodi se tisto vse, zgodi se Nebeško kraljestvo, ki ga je žejen cel svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar