sobota, 04. maj 2019

Stabilno kopno človeštva

Sobota 2. velikonočnega tedna

Ne bilo bi prav, da bi mi opuščali Božjo besedo in oskrbovali mize. 

Število učencev je naraščalo, potrebe tudi, apostolov pa je bilo le dvanajst. Potrebno je bilo eno od prvih pomembnejših duhovnih razločevanj v zgodovini Cerkve.

Kako pomembno je, da se v svojem življenju naučimo umetnosti duhovnega razločevanja, ki je vrednota vseh vrednost. Edino preko te karizme lahko človek v dialogu z Bogom spozna, kaj je tisto resnično pravilno in potrebno, kajti nemogoče je v življenju početi vse in biti povsod, pa četudi gre za same dobre stvari. Potrebno je razločiti.

Tako so apostoli spoznali, da so v prvi vrsti poklicani k molitvi z Besedo in oznanjanju le-te, šele nato k ostalemu. Ker pa je bilo to ostalo prav tako potrebno in nujno, se rodijo diakoni in s tem bratstvo. Kajti prav v razločevanju lastne poklicanosti se pojavi prostor bratstva, v katerem vsak s svojo poklicanostjo dopolni to, kar drug ne more. Vsak ima svoj dar in svojo poklicanost. S tem, da jo razloči in živi, postane delavec svojega dela njive. Res je žetev velika, toda vsak je poklican na svoj del žitnega polja in samo skupaj lahko naredimo tisto, kar smo kot Cerkev poklicani.

Samo skupaj lahko izpolnimo poslanstvo Cerkve, ki je v tem, da vidi žito tam, kjer ga nihče drug ne. Da vidi milosti Boga, ki se kažejo v klasju majhnega otroka, utrujenega starčka, v skrivnosti moža in žene, v delu, počitku, pogovoru, skrbi ...

Skupaj smo poklicani, da bi videli in spoznali, kako smo obdarovani s klasjem milosti, ki jih Gospod dnevno daje zoreti med nami.

Poklicani smo tudi v ta čoln človeštva, ki ga tako premetavajo valovi in nasprotni veter, sprejeti Kristusa. Ga prepoznati, ko se na valovih da spoznati samo po Glasu Besede ter ga sprejeti v čoln življenja, ki se v trenutku znajde pri kraju, kamor je plul. Znajde se v objemu ljubljenosti sina in hčere, kar je edino stabilno kopno, ki ga človeštvo ima.


Ni komentarjev:

Objavite komentar