To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč vse to obudim poslednji dan.
Zato Sin ne miruje, Oče ne miruje, ljubezen ne miruje. Ne more. Nasprotno, ta ljubezen, križana in vstala, je tako kreativna in izvirna, da bo vsako, še tako krivično situacijo spremenila v priložnost za iskanje svojih otrok.
V Apostolskih delih beremo, kako je tisti čas nastalo veliko preganjanje jeruzalemske cerkve; in razen apostolov so se vsi razkropili po judejskih in samarijskih krajih.
Nova krivica za kristjane, ki so jih preganjali. A Gospod to krivico spremeni v čudovito priložnost. Kajti tisti, ki so se razkropili, so hodili okrog in oznanjali blagovest. Ta čudovita Božja zamenjava, ki jo dela po tistih, ki so mu poslušni!
Kristjani niso hodili okrog in kakor učenca na poti v Emavs razočarano razlagali, kakšne krivice so se zgodile te dni v Jeruzalemu. Ti učenci so sedaj že imeli odprte oči in vstajenjski pogled, že so oblekli Kristusa in njegovo blagovest, ki je postala njihov temelj veselja. Še več, postala je dolžnost veselja, ki so ga ponesli okrog.
Kristjanova temeljna obleka je evangelij - veselo oznanilo Božje ljubezni, njegovega vstajenja in našega odrešenja. Te obleke ne morejo umazati še tako neprimerne okoliščine, ne morejo je strgati z nas še taka nasprotovanja, kajti prepletena je z našim DNK-jem, prepletena z našim bitjem. Kristjanova temeljna resnica je resnica odrešenosti in njegovo temeljno čutenje, ki ni vezano le na psihološka čustvo, ampak na zavest o odrešenju, je veselje.
Filip je tako prišel v glavno mesto Samarije in oznanjal Kristusa. Nastalo je veliko veselje v tem mestu. Beseda namreč, ki jo je Filip govoril, je bila Božja, zato so mrtvoudni in hromi shodili, kakor tudi danes shodi notranje hromi človek, če Besedo sliši in vzame zares!
Mnogo obsedencev so nečisti duhovi zapustili z velikim vpitjem, kakor močno vpije naš stari človek, ko ga zapostavljamo in ga ne postavljamo več v središče. Vpije, se togoti in škripa z zobmi. Kakor ljudje in pismouki ob Štefanu.
In vendar naj vpije, kajti stari človek je premagan in se mora umakniti novemu človeku, ki je oblekel veselo oznanilo in ne sloni več na sebi, temveč na Njem, ki je za nas umrl in vstal.
Kristus je namreč umrl za vse, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal (2 Kor 5,15).
Ni komentarjev:
Objavite komentar