Jaz sem pot in resnica in življenje.
Niti zavedamo se ne, kako drugače je imeti pred seboj odprta vrata, izhod, pot, ki ima cilj. Kako drugače od onih, ki mislijo, da se vrtimo v krogu tega življenja, brez cilja. Če je namreč cilj smrt, potem je živeti grozno, stresno, naporno in je od vsega tega res še najbolje pobegniti v apatično ležernost, kjer je pomembno le, da bi bil jaz sam čim bolje. Toda veselja ni. Sreče ni.
Šele potok, ki ima strugo in ima pot odprto, lahko postane živ, kristalno jasen, bister, poln življenja in užiten! Taki smo poklicani postati kristjani; užitni studenec. Kajti dana nam je bila obljuba, da je v hiši našega Očeta mnogo bivališč. Priče smo izpolnitve obljube, ki jo je Bog dal našim očetom in izpolnil s tem, da je obudil Jezusa. V Njem imamo dostop v Očeta in njegovo hišo. Lepšega cilja ne moremo imeti. Lepše poti kakor je Kristus sam, si ne moremo želeti.
Nam je torej dana milost, ki pa pripada celotnemu svetu. Ljudje imajo pravico, da v kristjanih vidijo žive, sveže, užitne potočke, ki z življenjem oznanjajo evangelij in postajajo kažipot, neke vrste struga za večno življenje. Resnično, ljudje, ki milosti Kristusa niso spoznali, imajo pravico, da jo okušajo v nas in po nas!
Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu in njih poglavarji, Jezusa niso spoznali in so svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se berejo vsako soboto.
Tudi danes je veliko takih, ki delajo za Boga, a ne dišijo po Njem, ki berejo o Njem, a Ga še niso izkusili v lastnem življenju. Mi pa smo priče, da se pot ne konča pri tem, da so ga sneli s križa in položili v grob. Priče smo tega, da se tam pot šele začne.
On je pot, kajti samo v Kristusu smo sinovi in tudi nad nami zazvenijo te čudovite besede: "Moj Sin si ti, danes sem te rodil."
Ta veliki privilegij smo poklicani živeti na polno! Da bo tudi svet, v katerega smo poslani, zažejalo po življenju odrešenih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar