Kako pomembna je poslušnost. V Apostolskih delih beremo, kako je tiste dni Božja beseda rasla in se vedno bolj širila. Duh je namreč v mnogih srcih našel prostor, da je lahko povedal svoje sanje in voljo. Srca ljudi so bila poslušna in odprta, kajti v prvi Cerkvi je bilo temeljno in močno prav zavedanje, da je vsa kristjanova novost v deleženju Svetega Duha, ki nas dela sinove in hčere Najvišjega. Če pa je deleženje Nekoga temeljno, potem je normalno, da je vsa pozornost naravnana prav na to, da bi tega Nekoga ne preslišali in ne spregledali.
Bistvo kristjanov je torej od začetka poslušanje. Poslušanje in odprtost, da Sveti Duh pove in mi odgovorimo: "Oddelite mi Barnaba in Savla za delo, za katero sem ju poklical." Tedaj so se postili in molili, položili nanju roke ter ju odpustili.
Bili so služabniki Duha in ne obratno. Duh pa je tisti, ki lahko vsakega poslušnega človeka oblikuje v preroka in učitelja. V prvi antiohijski cerkvi so to bili: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij iz Cirene in Manahen, ki je bil vzrejen skupaj s Herodom, četrtnim oblastnikom, in Savel.
Če pogledamo ozadje teh mož, niso nič kaj svetniška. Če pogledamo okoliščine, v katerih so rasli, niso nič kaj idealne, kajti če je Manahen bil vzrejen skupaj s Herodom, ki je moril, potem bi tudi sam lahko izbral to pot. In vendar ni. Ti možje so odprli srce Besedi in s tem prejeli moč, da so postali Božji otroci, preroki in učitelji.
Temelj Cerkve je tako vera v Drugega in ne v lastne ideje in ozadja, ki naj bi človeka določala, Premalo je to. Premalo je, da bi nas določala samo vzgoja, ozadje, zgodbe, travme, rane, pohvale ... Premalo! Duh je za kristjana edini, ki ga lahko določa in edini, ki lahko v vsakem trenutku stori nekaj novega.
Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi.
V evangeliju Jezus z vsakim stavkom pove, kako dela le tisto, kar je slišal in videl pri svojem Očetu. Jaz nisem govoril sam od sebe, ampak Oče, ki me je poslal, on sam mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj oznanim.
Sin ostaja nenehno poslušen Očetu ter prav preko te poslušnosti pokazal, kje je edina resnična svoboda; v tem, da nismo poslušni zgolj sebi, svetu ali drugim, temveč Bogu, ki je edini svoboden in ki edini ve, kaj je resnična ljubezen. In mi smo poklicani prav k ljubezni. Zato je potrebno prisluhniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar