Ob diakonu Štefanu se razbohoti vojna med neodrešeno in odrešeno miselnostjo, med starim in novim človekom, kakor bi to razliko poimenoval apostol Pavel, mladenič, k nogam katerega so nekoč položili oblačila mučenca Štefana, katerega uboj je odobraval.
Ta mladenič Savel je moral naporno pot preobrazbe, da je iz starega človeka, ki je zatiral Cerkev, hodil po hišah ter vlačil može in žene v ječo, postal goreči apostol Pavel, ki je neutrudno oznanjal Kristusa. Zato je dobro vedel, kaj piše, ko omenja starega in novega človeka.
Temu dvoboju smo torej priča ob Štefanu, ki je živel novost življenja v Kristusu.Vanj je bil namreč naslonjen, v Njem je živel. Tako zelo, da je njegovo obličje bilo kakor obličje angela. Celo sredi največjih obtožb in smrtnih groženj. Bil je sin, ki je kazal Očeta. Bil je tisti, v obrazu katerega se je slikalo Božje veličastvo in Sin človekov, sedeč na Božji desnici.
Njegovi čudeži in znamenja, ki jih je delal med ljudstvom, njegova modrost in duh, s katerim je govoril, so prihajali prav iz novega življenja odrešenega človeka, ki ne sloni na sebi, ampak na odnosu z Odrešenikom.
Te svobode in te modrosti pa ne prenese stari človek, ki se nenehno muči sam in se nenehno boji zase ter za ves napor in pozicijo, ki si jo je uspel v dolgih letih izboriti. Ta ogrožen stari človek tako napada novega z besedami, s katerimi v resnici predstavlja samega sebe: "Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo. Slišali smo ga namreč, ko je govoril: 'Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.'"
Točno tega je najbolj strah starega človeka. Da bi Sveti Duh nekaj spremenil. Da bi Vstali res prišel in oznanil Milost, ki je nad postavo. Da bi ta Jezus iz Nazareta res spremenil običaje in na prvo mesto postavil odnose.
Štefan, ki je torej podoba Kristusa in podoba novega človeka, močno vznemirja starega. Ta dvoboj bo nenehno prisoten v svetu, v Cerkvi, pa tudi v nas samih.
Kdo bo zmagal?
Kristus v evangeliju spodbuja, naj ne delamo za jed, ki mine, temveč naj izvršujemo Božja dela, ki pa so prav v tem, da verujemo v njega, ki je Sin in v Očeta, ki ga je poslal.
Takrat, ko zavestno sprejmemo, da smo deležni lepote tega ljubečega odnosa med Očetom in Sinom, v katerega smo bili po Svetem Duhu potopljeni, postanemo novi ljudje. Postanemo priče Vstalega, ker ne potrebujemo več dokazovati svojega prav, temveč preprosto živimo sinovski odnos. Vse do smrti, četudi je ta mučeniška.
Sveti Štefan, prosi za nas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar