Ko Pavel in Barnaba prideta na sobotni dan v antiohijsko shodnico, jima rečejo: "Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!"
Tako Pavel vstane ter mojstrsko izpelje rdečo nit odrešenjske zgodovine. Povzame rešitev iz Egipta, čas bivanja v Obljubljeni deželi, ki je zaznamovan s sodniki, poudari, kako pride čas, ko Izraelci pozabijo, da so izvoljen rod, ki se mu Gospod sam razodeva in zahtevajo kralje, da bi tekmovali s preostalim svetom. Četudi jih Bog opozarja, da bo to pomenilo novo tlako, novo podrejenost, trmasto vztrajajo. Da bi le bili enaki ostalim.
Kako smo jim podobni! In kako neumno, da še danes zapuščamo Njega, studenec žive vode, in si kopljemo kapnice, razpokane kapnice, ki ne držijo vode (prim. Jer 2,13).
Toda Gospod je usmiljen in ne zapušča svojega ljudstva. Za Savlom pošlje Davida, Jesejevega sina ter iz tega rodu Odrešenika Jezusa, ki končno pokaže, kaj je resnično kraljevanje.
Potem ko je Jezus učencem umil noge, jim je rekel: "Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če boste to delali!"
On, edini Kralj, umiva učencem noge. On, edini Najvišji, pride, da služi in da svoje življenje za druge. Zato blagor nam, ko ne bomo pozabili, da smo njegovi in ne lastni poslanci ter kot taki ne moremo biti nad Njim ali pred Njim, temveč skupaj z Njim tudi sami poklekati k umazanim nogam človeštva in mu preko odpuščanja ter spoštljive ljubezni, vračati sijaj odrešenih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar