Ko je Barnaba prišel v Antiohijo in videl Božjo milost, se je razveselil in opominjal vse, naj z odločnim srcem vztrajajo v Gospodu.
To je resnična duhovna drža očetov in mater. Tistih, ki znajo videti lepo in dobro, ki se dogaja v in med ljudmi ter se tega iskreno razveselijo. V njih ni prostora za nikakršno ljubosumje, zavist ali ogroženost, kakor sta kmalu za tem s strani zavistnih Judov doživela Pavel in Barnaba, temveč je prostor veselja in hvaležnosti za sleherno srce, ki se odpre Milosti in pusti, da prične rasti nekaj novega in lepega.
Sposobnost pristnega veselja nad sadovi Milosti v drugih je tako edino pristno merilo zrelosti na duhovnem področju.
Obenem to predpostavlja naravnanost na to, da Milost sploh priznavamo, ji dajemo prostor in jo iščemo. Judom to ni bilo tako samoumevno, saj Milost preseže postavo. Zato so se je ustrašili. Iskali so jo, pa ne ker bi si jo želeli, ampak ker jih je tako zelo vznemirjala.
Tako poiščejo Jezusa, ko se ta sprehaja po Salomonovem stebreniku. "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, nam povej odkrito!"
"Povedal sem vam, pa ne verujete."
Tako nas je strah, ko ne verjamemo v odnos, ko ne zaupamo več in ko si ne dovolimo objeti darovanjski logiki.
Tistim pa, ki so Besedo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12).
Teh pa ne more nihče iztrgati iz Jezusove roke. Kajti Oče, ki nas je podaril Sinu, je večji kot vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.
Lepo je živeti v zavesti, da smo Očetov dar Sinu, tako zelo Njegov, da nas nihče ne more iztrgati iz Njegove milosti.
To je temeljni izvir našega veselja, ki postaja s tem spoznanjem, tudi naša dolžnost svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar