Lepota Cerkve

Petek 3. velikonočnega tedna

Tiste dni je Savel, ki je še pihal grožnjo in smrt zoper Gospodove učence, doživel svoj velikonočni prehod.
Tudi njega je Gospod našel ter mu spregovoril v jeziku, ki ga je Savel lahko razumel. Medtem ko je dirjal proti Damasku, poln samega sebe in sovraštva proti tistim, ki so neustrašeno kazali moč novega življenja, ga je obsijala svetloba z neba tako, da je padel po tleh.
Potreben je bil poseg od zgoraj, da se je njegov samozadosten boj sesul. Nič več ni mogel dirjati, zanašajoč se na samega sebe in lastno znanje, temveč je na tleh izkusil ponižnost popolne potrebnosti.

Da je lahko nadaljeval pot, je moral iztegniti roke in se pustiti doseči drugim. Moral se je pustiti odvesti in voditi, kajti sam tega ni zmogel. Tu Savel že okuša moč občestva, že okusa prvo lepoto bratstva.

"Savel, Savel, zakaj me preganjaš?" Jezus se torej popolnoma enači s svojimi učenci, s svojo Cerkvijo. To je sedaj njegovo preganjano Telo. Že po vstajenju se je Gospod prikazoval v novih podobah, tukaj pa močno pokaže, kako je sedaj v svetu navzoč prav po svoji Cerkvi.

Savel torej tri dni ni videl in ni ne jedel ne pil. To je njegovo sveto tridnevje. Tu je njegov spust v predpekel lastnega srca, kjer končno spozna absurdnost teme nasilja, pihanja in groženj. V ta predpekel ga pride iskat Vstali, ponovno preko svoje Cerkve, preko učenca Ananija.

Ananija, predstavnik Cerkve, kristjan, predstavlja Vstalega, ki se spusti in obuja novega Pavla. Stari je namreč umrl, ker je spoznal svojo slepoto. Rojeva se novi Pavel, potreben odnosa, hrepeneč po odnosu, tisti Pavel, ki postane temeljni kamen Cerkve.

Po Ananiju je torej kršen, prerojen in obujen v novo življenje osmega dne, ki je takoj nahranjeno z občestvom drugih bratov in sester. Bival je nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku, in je takoj v shodnicah oznanjal o Jezusu, da je Božji Sin.

To je lepota Cerkve, ki išče in prebuja nove otroke. Lepota občestva, ki hrani s kruhom Življenja, z mesom in krvjo Sina človekovega, da bi nihče ne umrl, ampak bi, deležen tega novega življenja, živel večnost ljubezni.

Ni torej naše poslanstvo ostajati individualni posamezniki na močnih bojnih konjih, ki svetu dokazujejo, da so boljši in ga lahko premagajo, temveč je naše poslanstvo postajati in ostajati bratje, ki so pripravljeni drug za drugega dajati življenje, skupaj pričevati o lepoti novega življenja ter tako oznanjati Vstalega, ki je svet že premagal.