Eno, ki manjka

1 Pt 1, 3-9
Mr 10,17-27

Po nepričakovano daljšem premoru, ko so razmišljanja ob Božji besedi kar zmanjkala :), se danes pred nas postavlja bogati mladenič, ki mu je v življenju tudi nekaj zmanjkalo. Višji smisel vsega.
Beremo, da je bil bogat, kar pomeni, da se ni bal za položnice in mesečno preživetje, niti za službo. S tega vidika je bil varno preskrbljen. Nič mu ni manjkalo. Razen v srcu ...

Na duhovnem področju je bil podoben večini kristjanov. Izpolnjeval je pravila in se Jezusu predstavil kot "reden nedeljnik". Tisti, ki hodi k maši, sodeluje, je animator, hodi k zboru in ima vse zakramente. Izpolnjuje torej vsa pravila črke. In ni srečen.  Nekaj mu manjka. Ne ve zakaj to počne. Ne ve, če je to res tisto, kar je mišljeno za resničnega vernika.
Koliko takih mladeničev (odraslih in starostnikov) je med nami. In koliko tega mladeniča je v nas. Ko kupujemo naklonjenost Boga in si jo služimo s svojo pridnostjo in talenti.

Ta mladenič lahko predstavlja nas, ko smo bolj pametni od Jezusa samega. Mladenič točno ve, da ima ogromno darov in talentov in jih Jezusu tudi ponosno predstavi. Kakor bi prišel na razgovor za službo in pisal motivacijsko pismo. Bogu je hotel pokazati, da je tudi on dober. To je sindrom "pridnih kristjanov" - občutek, da si morajo Boga prislužiti s svojo aktivnostjo, pridnostjo in darovi. Saj je v končni fazi tudi Jezus sam rekel, naj jih ne zakopljemo ali ne?

A eno je manjkalo ...ključno in bistveno. Svoje bogastvo, svoje ideje, svoje načrte ...prodati. Aktivno prodati. Ne zamahniti z roko in reči: "Itak je brezveze." O ne, Jezus mu reče: "Pojdi in prodaj ..."  
Pove mu, naj ostane živ, aktiven, naj ohrani svoje darove in talente, to svoje bogastvo, a naj si upa vse to izpustiti v roke Boga. Ker niso ključni darovi, ki jih po vrhu uporablja za kupovanje Boga, ampak njegov odnos z Bogom.

To pomeni prodati vse, kar imaš. Dovoliti, da Bog in njegova milost hodita prve. Potem ti.

Jezus je mladeniča dobesedno zminiral v njegovem trudu in dokazovanju Bogu. Pokazal mu je, da si Boga ne moremo prislužiti z izpolnjevanjem zapovedi in pravil, ampak da je Bog tisti, ki dela za nas. On nam je že vse podaril, ker je edini dobri.

In ko se čutimo obdarjene, lahko odgovorimo z ljubeznijo. Ki ravno tako izpolnjuje zapovedi (ali se jih vsaj trudi izpolnjevati), a ne kot pridobivanje Boga, temveč kot odgovor na Ljubezen. Kot odgovor na tisti pogled, s katerim nas gleda Jezus.

Pogledal ga je in vzljubil.

Kako močno. To je Bog, ki nas je vzljubil. In hoče duši, ki se trudi, a ostaja sterilna in prazna, pokazati odličnejšo pot. Pot z okusom. In ta je samo v hoji za Njim, ker On edini ve, kje je naše mesto v življenju, naš okus, naša rodovitnost in sreča.
Jezus je veliko hodil. Pravzaprav se je ravno odpravljal na pot, ko je mladenič pritekel k njemu. Vse Božje stvari so torej dinamične in ne statične. So odnos in ne izpolnjevanje pravil. In če bomo veliko hodili, je dobro imeti malo prtljage.

Pravzaprav je potrebno najprej prodati vso svojo prtljago, svoje ideje poti in smeri, vse ... in videti, kaj je tisto, kar Bog vrne. Božje stvari se namreč nenehno vračajo, ne moremo jih izgubiti. Popolna izročitev/vrnitev bogastva, darov, sanj, idej, načrtov in zaupanje, da bo Bog vrnil, kar je Njegovo je torej tisto eno, ki nam zmanjka. Da bi vstopili v veselje Božjega kraljestva že tu na zemlji. 

Šele takrat, ko vse vrnemo in počakamo, da gre Bog prvi, lahko hodimo za Njim ... in ne za seboj.
Šivankino uho - ta preizkus naše vere in zaupanja Bogu. Ko damo vse, lahko vstopimo ... in hodimo za Njim.