Lk 15,1-3.11-32
Kolikokrat se tudi sami počutimo kot tisti, ki osameli prebivajo v gozdu sredi rodovitne dežele?
Slutimo in prepoznavamo, da nekje obstaja polno življenje, da obstaja rodovitnost, ki napolnjuje z veseljem. Morda smo taka obdobja rodovitnosti že izkusili in dobro vemo, kako prijeten okus ima takrat življenje.
Smo pa zagotovo tudi izkusili pustinjo in osamljenost. Čas, ko ne raste nič, ko zemlja ostaja prazna in kljub trudu ne zraste nič. Vsaj zdi se tako.
To je čas, ko se nam zdi, da življenje teče naprej, a brez nas. Težki dogodki, nesreče, krivice in ostra bolečina so tiste, ki nam dajo občutek, da smo nekje obtičali, zašli in da gre vse, kar delamo ali želimo, v prazno. Glas, ki udari ob steno in ne da odgovora, niti odmeva.
V takih časih prerok Mihej kliče k Bogu v imenu nas vseh: "Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta! Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine?"
Vpije k Bogu in ga prosi, naj očisti naše duše, naš spomin, naša občutja. Da ne bi zaradi greha - lastnega ali greha drugih - za večno ostali obteženi, v deželi brez vode, na pašnikih, kjer ni več paše. Mihej spodbuja ljudstvo, naj zaupa v Gospoda, ki je zanje že storil tolika mogočna dela. Kajti Gospod, ki ostaja zvest, bo mogočna dela, ki jih je storil nekoč, zagotovo storil ponovno. Bog je vedno pripravljen vračati rodovitnost, puščavo spreminjati v zelene pašnike, pustinjo v obljubljeno deželo. Potrebuje pa našo odločitev, da se vrnemo k njemu. A za to odločitev je potrebno iti vase.
In tega se pogosto zbojimo. Kakor mlajši sin.
Kako daleč je ta sin moral iti, predno si je upal reči: "Zdaj pa dovolj, sam res ne morem več. Potrebujem Očeta". Koliko ponižanj in osramočenosti je moral prejeti, da je končno v njem dozorel trenutek svete jeze, trenutek, ko se je odločil, da mu pripada nekaj več, da je bilo dovolj beračenja, da mu pripada dom in dostojanstveno življenje. In kako smo mu podobni. Kako daleč moramo pogosto tudi sami, predno v nas dozori odločitev za spremembo.
Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil.
Oče ne more biti lepše opisan, kakor v tem stavku Lukovega evangelija. Oče, ki nenehno pogleduje za svojim otrokom in čaka, kdaj se bo vrnil in odločil priti bliže k Njemu. Oče spoštuje našo svobodo. Čaka nas, hrepeni in nemi v ljubezni in žeji do nas, a ve, da ne sme na silo za nami. Čaka naš prvi korak. In dovolj mu je en sam, prvi korak. Vse ostalo stori On! Priteče, objame, obleče, umije, vrne dostojanstvo, vrne sinovstvo, hčerinstvo in priredi gostijo! Simbol lepote in polnosti, ki ga daje življenje iz Odnosa.
Bog torej potrebuje zgolj naš "da", potrebuje naše priznanje, da ne zmoremo sami in da si ga želimo. Pomembno pa si je očistiti podobo Očeta. K temu nas kličeta oba sinova, kajti nihče od njiju ni dojel, kaj pomeni imeti resničnega očeta. Za to tudi nista mogla biti resnična sinova.
Za prvega otroka je oče dolgo časa pomenil nekoga, ki ga omejuje, ki ga ogroža, nekoga, ki mu bo nekaj vzel, prepovedal in mu onemogočil srečo. Tisti, od katerega je potrebno oditi, da bi lahko bili srečni. Podoba Boga, ki jemlje. Kako neinovativna znana stara skušnjava!
Na drugi strani pa je starejši sin, ki v očetu vidi skupek pravil, ki jih je potrebno izpolniti. In ko vse izpolne, ni še vedno vreden ničesar. Niti kozlička. Perfekcionizem, ki ga toliki med nami poznamo. In zopet smo ukradeni Božjega otroštva, ker smo okradeni resničnega Očeta.
A ravno post je čas, ko smo poklicani nazaj, k resničnemu Očetu, k ljubečemu, kipečemu od veselja in tistemu, ki nam želi največjo srečo. In kako težko je verjeti v takega Očeta, ki nas dela sinove in hčere, polne pravic, življenja, dostojanstva in odgovornosti. Pogosto raje ostanemo kar najemniki gospodarja, ki ukazuje in določa. Je "lažje", ker se bojimo svobode, bojimo odraslosti.
A Oče nas ima preveč rad, da bi nas nehal čakati. Ker ve, da je ravno v dostojanstvu hčere in sina tista sreča, ki jo vsi tako močno iščemo. Čaka nas in pogleduje, kdaj bomo odšli iz tuje dežele, iz dežele, kjer vsa rešitev sloni na nas samih, ter se v rnili v deželo, kjer smo lahko sinovi in hčere Najvišjega.
In zdi se, da teh 40 dni Gospod še prav posebno pogosto pogleduje proti obzorju, da bi nas radostno uzrl in pritekel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar