Lk 4,24-30
Pogosto Bog deluje drugače, kot si predstavljamo sami. Velikokrat tudi drugače, kot bi mi sami želeli.. In verjamem, da je vsak od nas že bil vsaj kdaj pošteno jezen na Boga, ker se ni odzval na stisko, prošnjo in potrebo tako, kot smo pričakovali.
Tako razburjenje je danes nazorno prikazano tako v berilu kot v evangeliju. V slednjem so Jezusovi domačini nadvse besni nad Resnico, ki prihaja iz Jezusovih ust. Jezus ne ovinkari. Jasno pove, da je Božje delovanje nad človeškimi predstavami, da gre dlje in globlje in da v končni fazi Bog deluje tam, kjer je srce dovolj ponižno, da mu pusti delovati na Njemu lasten način. Pove jim, da Bog ponižno srce včasih prej najde med oddaljenimi kakor med tistimi, ki se imajo za pravoverne. Hude besede.
In ne vem koliko cerkvenih dostojanstvenikov bi Jezusa še danes peljalo na vrh prepada, ker ne upošteva njihovih človeških načrtov in prednostnih list. Ne vem kolikokrat dejansko vsak od nas pelje Jezusa na vrh prepada, ker ob Njem spozna, da resnično ni človek tisti, ki je Bog. In to nas malo zapeče. Ker se zavemo, da smo izgunili svojo identiteto.
Ob Sircu Naamanu pa se razkrije veličastno Božje delovanje, ki preseneča in nade pot tudi znotraj naših zablod.
Sirec Naaman je bil uspešen vojskovodja, ugleden in spoštovan mož, zaslužen za pomembno zmago. Bil je popoln, sam sebi zadosten, a bil je gobav. In prav gobavost postane vstopna točka za Boga. Kajti Bog deluje tam, kjer smo nepopolni, gobavi, ranjeni in šibki, tam, kjer vemo, da ne zmoremo sami. Tam šele dobi Bog možnost, da začne delovati.
Bog deluje po deklici, ki je bila krivično ugrabljena na vojnem pohodu. Bog je namreč tisti, ki človeško zlo vselej obrača v dobro - če mu pustimo. Po tej deklici Naaman torej izve, da je v Izraelu prerok, ki ga lahko ozdravi. Naaman se je zato pripravljen odpraviti na pot, kar je vedno ključno dejanje zato, da lahko izkusimo delovanje Boga. Potrebno je stopiti na pot, kajti vera je pot. Nenazadnje se je Jezus sam imenoval pot, na katero je potrebno stopiti in ne o njej samo razmišljati.
A na to pot je Naaman odšel z lastnimi predstavami. Boga in njegovo delovanje je omejil v okvire lastnega razuma. Rešitev je iskal po človeški logiki - pri kralju. Bog pa ponovno pokaže, kako si za svoje delo izbira majhne, preproste ljudi, ki nimajo močne zunanje veljave.
Zanimivo je, da je znal ta kralj stopiti nazaj, pretrgati oblačilo in jasno povedati, da ni Bog. Na drugi strani pa prerok Elizej, ki se zaveda kaj je njegovo poslanstvo, upa stopiti naprej.
Iz tega vidimo, kako pomembno je v našem življenju prepoznati, kje smo poklicani stopiti nazaj, kje pa je potrebno jasno spregovoriti in zasesti mesto, ki nam je namenjeno.
Naaman torej pride do Elizejeve hiše s konji in vozovi, z zlatom in srebrom, prepričan, da si je Božjo milost potrebno kupiti. Tu, pred Elizejevo hišo pa se zgodi največje razočaranja in hkrati največja odrešitev.
Naaman je bolj kot ozdravitev telesa iskal potešitev svoje potrebe po opaženosti, po senzaciji, po tem, da se nekdo z njim ukvarja. In kako "prav" mu je priša tu bolezen. Kajti včasih lahko ljudje z boleznijo tudi manipuliramo. Kakšno razočaranje torej, ko v vsem procesu ozdravitve ni bilo nikakršnega pompa, nobene senzacije, nobenih opozarjanj! Nihče se ni ustopil pred njim, nihče ni glasno klical in nihče ni polagal rok. Vse, kar je potrebno, se je tiho, skrito 7-krat umiti v Jordanu.
Pravo Božje delovanje je vedno tiho, skrivno, spoštljivo in namenjeno tebi osebno!
In blagor tistim, ki upajo ostati tako ponižni, da Bogu ne zapirajo poti z lastnimi predstavami o tem, kako bi moral reševati, delovati in reagirati, temveč mu pustijo prosto pot. Ti ljudje lahko vidijo mogočna Božja dela, ki bodo presegala vsakršno potrebo njihove duše.
Da bi Bog lahko deloval, je torej potrebno zapustiti "poznani Nazaret", tisto domače, kar poznamo in kar nam predstavlja varnost ter stopiti na pot neznanega, odprti za Božja presenečenja, ki so izven naših okvirov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar