nedelja, 23. marec 2014

Ali je Gospod med nami ali ne?

2 Mz 17,3-7
Rim 5,1-2.5-8
Jn 4, 5-42

To so se sprašeali Izraelci na dolgi poti iz suženjstva v svobodo. Večkrat in navkljub vsem znamenjem, ki jih je Gospod zanje storil. Dogodek ob Masi in Meribi se je zgodil ne tako dolgo po prehodu preko Rdečega morja, ko so Izraelci izkusili silovito Božjo moč, ki se je zanje bojevala. Tokrat je bila dovolj že navadna žeja in že so podvomili v Gospodovo skrb.

In če smo iskreni - kako zelo smo podobni tem Izraelcem ob vsaki težavi in stiski! Kako hitro zdvomimo in se sprašujemo ali je Bog med nami ali mu je resnično mar za vse, kar doživjamo? Res, majhna je naša vera.

A Bog ni za nas umrl zaradi naše strašansko velike vere, niti zaradi naših pobožnih ali manj pobožnih uspehov, temveč je dal svoje življenje takrat, ko smo bili še grešniki. Ker je to Božji dar, ker je to čista milost. Če pa je Gospod izkazal največjo ljubezen takrat, ko smo bili grešni, ne obstaja več situacije, v kateri ne bi obstajalo upanje. Ker je naše upanje tista Ljubezen, ki se je odločila za nas neodvisno od naših zaslug. In ta Ljubezen je izlita v naša srca, z njo smo obdani, v njej celo živimo. Tudi takrat, ko je ne občutimo. Je tukaj, je v nas.

A Bog nas vedno čaka tam, kjer ga mi nočemo srečati. Tam, kjer bežimo in se zapiramo. Tam, kjer se skrivamo.
Po običaju so v Jezusovem času žene hodile zajemati vodo zgodaj zjutraj. Takrat, ko še ni pričelo pripekati sonce. Samarijanka pa je tja odhajala okrog šeste ure, kar v našem času pomeni okrog poldneva. Takrat, ko je bilo najbolj vroče. Takrat, ko je vedela, da ne bo srečala nikogar. Kajti bila je etiketirana, v srcu je nosila stvari, ki se jih je sramovala. Tja ni želela spustiti nikogar, niti Boga. A točno tam jo je čakal. Tam, kjer čaka tudi nas, tam, kjer ga mi nočemo srečati - v naših "poldnevih". V stvareh, ki se jih sramujemo, ki jih skrivamo in pred njimi bežimo.

A Gospod se spusti vedno korak nižje od mesta, kjer se nahajamo sami. Da nas ne bi izgubil. "Daj mi piti, " reče ženi. On je tisti, ki se naredi potrebnega. Da bi nam bil dostopen in nam nato dal svoj dar - izvir  življenja.

Jezus ruši vse vzorce in vsa pravila, ki so veljala v tistem času. Ker so ga ovirala na poti do ženinega srca. To pa je tudi edino, kar ga je zanimalo. Boga žeja po naših srcih, ne po naših pravilih, kajti tam je resnično svetišče, kakršnega si želi Bog. To svetišče ni na tej ali oni gori, na tej ali oni Božji poti, temveč v naših srcih in telesih. Tam si Gospdod želi resničnih častilcev. Ljudi, ki resnično živijo - s srcem in v telesu, v konkretnosti.

Jezus torej prihaja  v naše življenje kot izvir sredi puščave, kot voda, kot tisti, ki pelje korak naprej. Jezus je bil sedmi mož v življenju Samarijanke. (Kajti pet mož je imela in ta, ki ga je imela, ni bil njen mož.) Število sedem pa v svetem pismu vedno pomeni polnost, izpolnjenost. Jezus je torej tisti, ki v naša življenja prinaša polnost, osvoboditev, odrešitev. Nekaj, kar sami ne moremo doseči, nekaj, kar je čisti milostni dar.

Mi pa se ga bojimo sprejeti. Nenehno vpijemo in čakmo rešitev, čakamo Mesija, ki pride. Ne opazimo pa, da je že tukaj, med nami, kot tisti, ki z nami govori. Vprašanje je le ali ga mi želimo srečati in slišati?

Čas za to je pravi. Žetev je tu. Danes. Ne čez štiri mesece, ampak danes. Kajti Bog je med nami, ne jutri, ne takrat, ko mi bo šlo boljše, ampak danes.




Ni komentarjev:

Objavite komentar