Mt 5, 17-19
Post je čas, ko potujemo naproti novi deželi, deželi vstajenja in upanja. Je čas, ko v sebi širimo pogled, preobražamo človeški um, ki zmore priti le do groba, le do velikega petka. In tam pogosto obtiči. Ker je njegov domet zgolj do tam. In vsak od nas je svoj veliki petek zagotovo že izkusil. In morda v njem ostal ali pa se tja pogosto še vedno vrača.
A prav tu vstopa Bog. Razširiti želi koordinate našega pogleda in dojemanja. Da bi v naši notranjosti nastala ta nova dežela, dežela vstajenja in upanja, dežela, kjer žalost, stiska, bolečina, obup, izguba, strah ...nimajo zadnje besede. Kajti pri Bogu je ne morejo imeti. Mi sami pa se odločamo, v kateri deželi želimo prebivati. V tsiti, ki zmore le do petka ali tisti deželi vstajenja, drugačnega pogleda, pogleda upanja, v deželi, ki je za nas nova, neobvladljiva in jo lahko obljubi ter izpolni samo Bog.
In kakor je nekoč preko Mojzesa dajal navodila svojemu ljudstvu, ki je bilo na poti v to Obljubljeno deželo, tako vsakemu od nas v srce polaga vzgibe SvDuha, da bi se jih naučili poslušati in izpolnjevati, da bi res lahko prejeli v posest to deželo vstajenja, Obljubljeno deželo, ki nam jo daje Gospod, Bog naših očetov!
Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja!
V tej deželi obstoji tisti, ki ohranja duhovni spomin, tisti, ki ne pozabi Gospodovih del, tega, kar je Gospod zanj že storil. Ta duhovni spomin daje moč, da ob križu življenja lahko slutimo Jutro, da ob dolini mrtvih kosti, lahko že slišimo šušljanje, ki naznanja, da bodo kosti oživele (prim. Ezk 37, 1-14), da v brezizhodni situaciji zmoremo pogledovati proti vzhodu in pričakovati rešitev.
Gospod torej prihaja v naša življenja ne zato, da bi spremenil osnovne zakone in postavo življenja, temveč zato, da bi stvarem, ki se v tem svetu dogajajo dal drugačen okus, jim spremenil pomen in nam pomagal stvari videti z drugačnimi, vstajenjskimi očmi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar