Mr 12, 28b-34
Gospodova pota so ravna, preprosta in jasna. Mi smo tisti, ki naše poti delamo vijugaste, ustvarjamo klance in strmoglave spuste. Ker hočemo vse "čarati" po svoje.
V nas je nenehno nekaj, ki išče prvo mesto, opaženo, pomembno ali vsaj pomembnejše od drugih. V nas se pojavi nekaj tega pismoukovega, ko želi biti vedno pri tistem, kar je "naj". Najpomebnejše, največje, najbolj cenjeno, najbolj opaženo. In sprašuje po prvi in glavni zapovedi. Po "naj".
Jezus pa odgovarja: »Prva zapoved med vsemi je: "Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod edini."
Prva zapoved je to, da ti nisi prvi. Prva in največja zapoved je poslušati. Sprejeti držo, ki dovoli Bogu, da je edini. Stopiti predenj in poslušati pomeni sprejeti, da nismo Bog, da ne vidimo vsega, da ne moremo oceniti, kaj je resnično dobro za nas in sprejeti, da je dobro, ki ga mi vidimo, včasih le skušnjava, ki nas zavede. In pademo. In zablodimo. Ker mislimo, da so naše poti boljše od preprostosti Gospoda.
Sprejeti sebe v svojih darovih in slabostih je začetek te velike zapovedi. Zaslišati žejo po Glasu, ki ve, kaj je dobro, nam omogoča držo svobode. Biti svoboden pa pomeni, da si drugega več ne prilaščamo. Da ni več potrebno, da je ta drugi po naših merilih, skladen z mojo potjo, ampak preprosto edinstven in svoboden kakor mi.
To pomeni pustiti, da je Bog prvi. In še več, Boga ni potrebno kupovati z žgalnimi in drugimi daritvami, kot so izpolnjevanje verskih dolžnosti in delanja kljukic.
Bog nas vabi v odnos, da okusili ljubljenost in ljubili. In kako rad bi nas ljubil!
Zato nam nenehno ponavlja: "Poslušajte me, poslušajte me!" Kakor bi nam želel vedno znova zaklicati, naj se pustimo ljubiti, naj pustimo, da pred nas postavi ravno pot, Njegovo in naj pustimo, da se približamo temu Božjemu kraljestvu, še več, da vanj tudi vstopimo. Kajti tam Bog obljublja velike stvari.
Ozdravil bom njih zablodo, rad jih bom ljubil, zakaj moja jeza se je od njih odvrnila. Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kot lilija, pognal bo korenine kakor na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila. Vrnili se bodo in sedli bodo pod mojo senco; zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto: nje vino bo slovelo kot libanonsko.
Obljublja pomlad, prerojenje, okus, lepoto, bogastvo in polnost. To so nebesa. To je Božje kraljestvo. Sprejeti Božjo ljubezen, ki nam jo izkazuje. Pustiti, da nas ljubi, da bi lahko zaživeli v barvah nebes.
In Bog svoje obljube ne prekliče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar