Lk 16,19-31
Kaj pomeni biti bogat in kaj pomeni biti reven? Gospod tukaj vedno vse postavi na glavo.
Že po preroku Jeremiju jasno pove, da je bogat človek tisti, ki je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku stega svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad.
Bogat je torej človek, ki je vsajen ob vodi, ki nikoli ne usahne. Človek, ki svoje zaupanje stavi na Boga in svoje korenine požene tako globoko, da jih neugodne okoliščine, nasprotni vetrovi, stiske in suše, ne morejo uničiti. Ker svoje moči ne stavi nase, temveč na Boga. Ve, da sam nima ničesar, na kar bi se lahko zanesel, ničesar, kar bi mu lahko pogasilo žejo in prineslo varnost. Ve, da vse, kar ima, prihaja od Očeta.
Bogat je torej človek, ki je Lazar. Ki si upa biti tisti, ki si ničesar ne prilašča. Tisti, ki ve, da je pred Bogom praznih rok, da je vse njegovo življenje odvisno od Njega. A ima ime. Ima življenje, ki je polno. To je človek, ki upa iskati in izpolnjevati Njegovo in ne soje volje. To je človek, ki si upa biti ne le v Abrahamovem, temveč kar Božjem naročju.
Reven človek pa je tisti, ki je izgubil lastno ime. Bogatin. Svojo varnost in zaslombo išče le v sebi, ki pa ne more ponuditi drugega, kakor krhkost. Nevarno krhkost, ki jo je potrebno zakriti in zapolniti s stvarmi, ki mašijo čustveni svet in čas, prinesejo pa zgolj izoraznjenost in naposled izčrpanost.
To je stanje srca, ki je kakor grm v pustinji. Vse ima, a ničesar ne okuša. Vse se pelje mimo njega, ljudje, trenutki lepote, srečanja s sočlovekom, droben nasmeh ... Res, prav vse se pelje mimo, tudi sreča To je čovek, ki je v notranjosti neskončno osamljen. Ker ne zaupa Bogu, mora kopičiti imetje. Vse mora biti njegovo in samo njegovo, sicer postane življenje neobvladljivo. V srcu pa ni drugega, kakor silno trpljenje v plamenih lastnih priganjačev, notranjih rabljev perfekcionizma in ogroženosti.
Pridejo torej trenutki življenja, ki bi jih lahko primerjali z malo smrtjo. Trenutki, ko se resnica vrine v srce. In nam postane popolnoma jasno, kdaj smo bili resnično bogati, kdaj smo se upali nasloniti na Kristusa in srkati hladno vodo sredi največje puščave, kdaj pa smo iskali vodo v plastenkah, ki se lahko izpraznijo. Sploh če jih deliš še z drugimi.
Človek v naročju Kristusa samega, je človek, ki je našel izvir, ki ne usahne, zato se ne boji stvari deliti.
Življenje, ki je bogato. To zmore Beseda, ki najde pot do srca. Stori, da ozeleni celo pustinja. In ta "namakalni sistem" imamo pred seboj - Mojzesa in preroke, zaupano nam Besedo.
Vse, kar potrebujemo, da bi bili srečni, že imamo. Nič več nam ne more podariti Gospod, kar nam že ne bi bilo podarjeno. Imamo vse! Le odločiti se moramo, katero vodo bomo pili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar