Prijetno za pogled in dobro za jed

1. postna nedelja

Včkrat sem se vprašala, zakaj je Bog sredi vrta sploh dopustil dve tako nevarni drevesi? Drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in hudega. Če je pa vedel, da bomo ravno tam "zgrmeli v prepad"? Ne bi bilo lažje, če jih tam sploh ne bi bilo?

Vendar nas je Bog tako zelo ljubil, da je želel z nami deliti vso svojo srečo, vse, kar ima. In želel nas je imeti za prijatelje, katerim ni nič prikrito. Človeka je postavil v raj, da bi bilo vse, kar je od Njega, tudi od njegovih otrok. Da vi vili z Njim v odnosu.

Človek je bitje odnosa, ker je nastal v odnosu in iz odnosa in za to, ker je tudi njegov Stvarnik Bog odnosov, Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Pomeni, da človek ostaja ustvarjen in od Drugega odvisen. Ostaja tisti, ki ne more vsega razumeti in zaobjeti, to pa še ne pomeni, da ne sme tega občudovati, se čuditi in ljubiti.

In točno to je želel Bog, da bi počeli ob teh dveh drevesih. Občudovali življenje, se čudili in ga ljubili. Svoje in od drugega. In po njem ne posegali ali o njem odločali. Ne o svojem ne o življenju drugega.
Da bi občudovali dobro, se nad lepim čudili in ga ljubili, ne pa postali merilo za to, kaj je dobro in kaj slabo. Kajti to nas presega. Sodba ni v naši moči.
Zato je Bog rekel: "Z drevesa sredi vrta ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!"

A prišla je skušnjava, ki v sebi nosi ljubosumje in zavist. Na Boga, na vse dobro in lepo, na življenje.
Zato zasadi dvom. Najprej v dobroto Boga in ga predstavi kot ljubosumnega, kot tistega, ki v človeku vidi  tekmeca. In ko človek temu verjame, postane ogrožen in se Boga zboji. Ter se skrije. Pred resnico, pred lepoto, pred življenjem.

Skušnjava vselej sprevrača resnico. Uporabi del Božjega in zraven doda laž. Zapakirano v bleščeč papir z mašnico.
Skušnjava se tudi vedno spravi na tisto, kar manjka, na tisto, v čemer smo šibki.
Vse je bilo popolno, vse harmonično in urejeno, prijetno za pogled in dobro za jed, nič ni manjkalo. Edino mesto, kamor je lahko zasadila dvom, je bilo tam, kjer človeka stvari presegajo. Tisto, kar naj bi človek zgolj občudoval, se čudil in veselil, spremeni v strast in težavo, ki jo je potrebno rešiti, potešiti in se dokazati. Sadove teh skušnjav pa vidimo v našem načinu življenja, ki je včasih le še brezgavo beganje brez okusa in brez lepote, ki bi jo lahko občudovali.

In nenazadnje skušnjava vabi v dialog. V to, da se začnemo z njo pogajati in naposled prepriča. To je logika skušnjave. Začne vrtati tam, kjer smo ogroženi in pelje vedno globlje in v vedno več. V razdor in obsodbo. Nasprotno pa deluje milost. Milost je tista, ki deluje vselej v večjem odmerku kot skušnjava, predvsem pa tudi na daljši rok.

Kajti če je zaradi prestopka enega množica umrla, sta se milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad množico v mnogo večjem izobilju.

Jezus nas gre iskati tam, kamor nas je odvedel greh. V puščavo, v samoto, v izgubo raja. Zato Jezusa Duh odvede v puščavo. Da bi premagal želo skušnjave, nas poiskal in osvobodil ter hkrati pokazal na najmočnejše orožje, ki ga zoper skušnjavo imamo - Besedo Boga. On se, nasprotno od Adama in Eve, ne spušča s skušnjavo v dialog, temveč jo odreže. Z Besedo, katere milost daleč presega domet zla.

Dlje kot smo na poti z Gospodom, bolj so skušnjave prefinjene.
Kaj je danes lahko kamen, ki naj postane kruh? To je vsakič, ko življenje postane težko in v našem odnosu ni več prijetnih čustev. Takrat zdvomimo, opešamo. Jezus pa poudari, kako je življenje veliko več kot le čustva, ki so sicer potrebna in lepa, a ne glavna. Odnos z Bogom in s sočlovekom je več kot zgolj čustva, vera je mnogo več kot zgolj čustva.

"Če si Božji Sin, se vrzi dol ..."
Vnovičen poskus napada na identiteto. "Če bi me Bog imel rad, potem ne bi tega dopustil", bi dejali danes. Ta večni "če", ta večni dvom, ta večni strah za lastno vrednost. In to nas vodi v potrebo po senzacionalnosti. Skušnjava nam prigovarja, da smo vredni toliko, kolikor smo opaženi. In če nismo, je potrebno nase opozoriti in gorje, če ni dovolj ljudi, ki daje aplavz.
Pri ljudeh, ki so nekoliko globlje v duhovnem življenju, se bo ta skušnjava videla v obliki nenehnega iskanja senzacionalnosti v odnosu do Boga. Kakor da bi bila Božja prisotnost v mojem življenju odvisna zgolj od mojega "čutim, ne čutim".

"Če padeš predme in me moliš ..." Hudič ve, da je človek odvisen, da je v njem težnja po tem, da nekomu pripada. Vprašanje je le, komu. Slava, moč in oblast se mu prikazujeta kot tiste, ki ga bodo postavile na mesto Boga. Predstavijo se kot Bog, saj "prinašajo srečo". Le pokloniti se jim je potrebno. In tedaj človeka uklenejo v svojo nenehno zahtevo garanja, laži, manipulacije in boja za obstanek.

Kako daleč od lepote tega, da je človek lahko "le" človek v polnosti svojega dostojanstva. In kako daleč od spoznanja, da vse že imamo, saj je Nekdo za nas vse to osvojil. Le sprejeti je potrebno, da smo že kakor Bog zaradi svoje odrešenosti in svetosti.