Prav moliti

Iz 55,10-11
Ps 34
Mt 6,7-15

V prvem berilu je danes močno poudarjena silna moč, ki jo ima Beseda. Bog se s svojo besedo ne heca, ker je On sam poosebljena Beseda. Tista, ki je bila od začetka ... in bila je pri Bogu in je bila Bog. Svet je po njej nastal ... in nič kar je nastalo, ni nastalo brez nje.

Bog je samo rekel: "Bodi svetloba" in nastala je svetloba. To je Beseda, ki v sebi nosi samo resnico in zgolj resnico. Brez primesi. Beseda, ki v sebi nosi življenje. Beseda, ki je mišljena zares. In stori, za kar je bila poslana.
To vse  in še več je Beseda, ki nam jo Bog vsak dan pošilja v izobilju. Pošilja jo našemu srcu, da bi to srce prisluhnilo. Ne za hec, ne z rezervo in ne le zamahnilo z roko, ker je pač ne razume. Gospod nenehno išče poti do nas. V jeziku našega osebnega sveta. Vsaka Beseda, poslana k nam, vsakemu od nas osebno, ima svoje poslanstvo. V sebi nosi nekaj, kar za nas pomeni rešitev, pomeni radost, pomeni osvoboditev.

V tem svetu polnem besed, ki se rojevajo brez premisleka in največkrat za to, da bi zgolj zapolnile strašljivo praznino, utišale nevarna vprašanja, s katerimi si ne upamo srečati in navidezno olajšale stisko, ki jo nosimo v sebi, se rojeva tudi Božja govorica. Jasna, preprosta in čista. Ta Beseda, ki nosi v sebi polnost in ne praznine, nosi življenje in ne manipulacije, nosi lepoto in ne napad, ki lahko rani.

Opravka imamo torej z Besedo, ki je mišljena zares in tudi želi biti vzeta zares. Vprašanje pa je ali si jo mi upamo kot tako tudi sprejeti? Kajti potiho vemo, da ima moč spreobračati naša življenja, naše mišljenje, čutenje in ravnanje ... in smer!

Beseda, ki ve zakaj je izgovorjena in ve, kakšen je njen namen. In iz takih besed naj bi bila sestavljena tudi naša molitev. Kaj molitev, vsak pogovor s sočlovekom! Brez blebetanja, brez opravljanja, brez praznega govoričenja, ampak poln milosti in resnice.

Bog nas spodbuja naj bo naš govor jasen, čist, v zavedanju, da nismo gospodarji. Kogarkoli že. Kajti jasnega govora so zmožni le ponižni ljudje. Ljudje, ki vedo, da niso središče sveta, ljudje, ki vedo, da Bog vidi in ve vse. Tudi njihove potrebe, tudi njihove stiske in sanje. Takrat nastopi zaupanje. V zaupanju, ki vlada med dvema, pa ni potrebno veiliko besed. Včasih je dovolj le tiho gledanje, včasih le dejanje ljubezni, včasih pa tudi besede. Tiste, ki povedo nekaj iskrenega, nekaj pristno tvojega.