Obnovitelji cest

Iz 58,9b-14
Lk 5,27-32

Se še kdo počuti kot en ubogi cestninar ob svoji ubogi mitnici, kjer nekako poskuša načrtovati svoje življenje, a se mu zazdi, da se "računi nikoli ne izidejo"?
Vedno še nekaj manjka, vedno nekaj ne gre prav ...
Vsem nam ima Jezus danes marsikaj povedati.

Vsak dan nas Bog obišče večkrat. Običajno v taki obliki in na tak način, da ga opazimo le, če imamo odprte oči. Vsakemu so dani ti trenutki milosti, ko ga Bog povabi na novo pot. Vsak dan znova: "Hodi za menoj."

Matej se je pustil odvesti stran od svojega trgovanja, kjer je vsa njegova vrednost veljala na tem, kar je prejel od ljudi. In od ljudi ni prejel drugega, kot s slabo voljo oddan davek, skupaj z njim pa tudi grd pogled in poniževanje. Vsakič, ko začnemo svojo vrednost in svoje življenje graditi na drugih, prejmemo drobiž.
Vsakič, ko sami načrtujemo svoje življenje, prejmemo drobiž.

Ko pa se pustimo ujeti Glasu, se naše življenje lahko pretvori v gostijo. Več, v svatbo. S tem ne pomeni, da bomo manj grešili, pomeni pa, da bodo naše rane lahko postale ozdravljene, poveličane. Kajti Zdravnik je med nami. Med bolnimi, ne med pravičnimi, ki svoje rane skrivajo.

Spustiti svoje trgovanje in oditi za Njim, ga sprejeti v svoje ranjeno bivališče, pomeni doživeti svatbo. Ker nič več ne ostane isto. Bog prinese spremembo. Vedno.
V temi zasije tvoja luč in tvoja temina bo jasna ko poldan. Gospod te bo vedno vodil in te v suhih pokrajinah poživljal. Dal ti bo moč in boš kakor namakan vrt, kakor vrelec studenca, katerega vode ne usahnejo. Tedaj se boš veselil v Gospodu, in jaz te popeljem po višinah dežele in ti dam uživati dediščino tvojega očeta Jakoba.

Kdo si tega ne želi? Jezusov obisk prinaša točno to. On prihaja v nepopolnost, da bi jo preoblikoval v popolnost. Ne v perfekcionizem, ki nima nič opraviti z Bogom, temveč v popolnost, ki ni drugega, kot z Božjo milostjo odeta naša nepopolnost.

Bog nas ljubi take, kot smo, vendar nas ima preveč rad, da bi nas pustil tam, kjer smo. Vedno nas vabi korak globlje, naprej, bližje njemu.

Vabi nas, naj naša srečanja postanejo brez opravljanja, brez varljivega govorjenja, brez iztezanja prstov in iskanja krivcev, naj drugemu damo to, kar imamo sami radi, to, kar bi si sami želeli prejeti.
Naj spoštujemo Gospodov dan in se zavestno odločimo za počitek. Naše telo to potrebuje. Naša duša.

In nenazadnje nas vabi, da bi postali "zazidalci razpok", "obnovitelji cest do bivališč". Tisti, ki so pripravljeni za spravo, odprti za ureditev odnosov, za pozidanje razpok, prask in ran, ki so nastale v naših grobostih in nasilju ter tisti, ki vedno znova poiščejo pot, da bi prišli naproti svojemu bližnjemu. In če je ta cesta porušena, nas Jezus usposablja, da jo obnovimo.

O ta sveti milostni čas dajanja stvari na pravo mesto ...