Lk 11, 14-23
Danes se postavi pred nas ključni odgovor, zakaj nas Gospod nenehno, znova in znova kliče naj ga poslušamo. »Poslušajte moj glas, tako bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo! Hodite natanko po potu, ki vam ga predpisujem, da vam bo dobro!« Zato- da nam bo dobro!
Mi pa se upiramo vsakršni avtoriteti, vsakršni poslušnosti. Poslušnost postane težka takrat, ko ne zaupamo, takrat, ko smo ogroženi in posledično hočemo vse stvari nadzorovati sami. Takrat je nevaren vsak in vse, kar bi utegnilo ogroziti naše načrte. Tudi Bog. Četudi nas On vabi na svojo pot z najčistejšim namenom, kar jih obstoja - da bi nam bilo dobro in bi bili sečni. Bojimo se.
Ja, poslušanje in slišanje. Že poslušati je težko, še težje pa slišati to, kar nam drugi resnično želi povedati. Mi stvari slišimo skladno s svojim svetom in skladno s tem tudi odreagiramo. In bolj kot se počutimo ogrožene, bolj vse slišimo proti sebi, hitreje neprimeno odreagiramo. A korenina je vedno pri zaupanju. Pri tveganju popolnega zaupanja v Nekoga. Ponovno ali sploh začeti verovati, da je On tisti, ki ne jemlje ničesar, ampak nam vse želi dati.
Koliko ugovorov se zgodi v nas! Koliko "Ni res!", koliko dokazov, da Božjega kraljestva ni med nami, da je v Bogu skriti namen, da dela velika dela z nekim skritim namenom, da je zagotovo odzadaj Beelzebul ...
In se naša notranjost razdvoji, naše kraljestvo se razdeli zoper sebe, v njem se bije bitka med za - in proti, med zaupanjem in dvomom. A Jezus ostaja skladen s sabo. Vsaj On in nas zato ne neha vabiti v brezmejno zaupanje Vanj. Kajti četudi se nam zdi, da smo se dobro ogradili, četudi smo si poiskali varnost v še tako stabilnih stvareh ali ljudeh, pride čas, ko te stvari ali ljudje odpovejo. Pridejo stvari, ki so močnejše in ki nam vzame orožje, na katero smo se zanašali ...
"Jaz," pravi Bog, "samo jaz sem edino resnično orožje, edina varnost vaših domov, vašega notranjega kraljestva, vaših odnosov. Če mi to dovolite in vame zaupate".
Zaupati pomeni biti z Jezusom. In ...Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa.
Strašljivo, a vredno poskusa je tvegati in se vreči v roke Boga. Se ne skrivati in ne molčati pred Njim, temveč pustiti, da iz nas in naših medsebojnih odnosov izžene hudega duha, ki je nem, ki nam jemlje besede razumevanja in dialoga ter med nas seje sovraštvo, napačne razlage in sprtost, v odnos z Bogom pa seje dvom in nezaupljivo odmikanje, obmolknjenje. Ker je nemi duh.
Gospod pa vabi k zaupanju. V njega, ki je edina varnost, da bi se tudi med seboj ne počutili več ogrožene. Edino tako se lahko končno slišimo ter tako zaživimo pristne odnose, ki prinešajo med nas to Božje kraljestvo!
Torej? Smo za korak zaupanja?
Ni komentarjev:
Objavite komentar