Mt 23,1-12
Je veliko lažje, kot poslušati Glas in se ravnati po njem.
To je Jezus dobro vedel. In takih, ki so to dejstvo močno potrjevali, se ni manjkalo. Med visoko izobraženimi ljudmi, med zavzetimi "verniki", med pismouki in farizeji torej. Med tistimi, ki zasedejo ne le Mojzesovo stolico, ampak kar stolico Boga samega.
In v to skupino še kako spadamo tudi mi. Kajti zagotovo obstaja področje našega življenja, kjer želimo sesti odspredaj, v prvo vrsto. Biti pomembni in opaženi, upoštevani in tisti, ki jih ljudje vidijo.
Takrat nam zrastejo krilca in pričnemo učiti. Druge. Ne sebe.
In jih spreminjati, ker postaja v naši glavi vse bolj očitno, da so drugi potrebni spreobrnenja. Ker ne služijo nam, ki smo prvi, učeniki, vodniki in med največjimi.
Manj kot se zavedamo svoje resnične identitete in dostojanstva, bolj rinemo naprej, bolj iščemo priviligirana mesta. In vedno manj se počutimo pomembni. Posledično potrebujemo vedno več potrditev ljudi. To postane eksistencialna potreba. Drugi morajo postati v službi mašenja mojih narcisističnih ran.
To pa je možno le na en način. Tako da ljudje ob nas doživijo zgolj še množico navodil, pravil, kritik, poprav, zahtev in pričakovanj.
A prav s tem od ljudi pričakujemo nekaj, kar nam oni ne morejo dati.
Vezati začnemo težka in neznosna bremena ter jih nalagamo ljudem na rame, mi pa tega še s prstom nočemo premakniti. Ker bi ob tem morali premakniti sebe s stolice in stopiti med ljudi. Postati del Božjega ljudstva, ki se med seboj lahko imenujejo bratje in sestre.
Ko se nihče ne postavlja na položaj vodnika in učitelja, temveč to mesto prepusti Kristusu, edinemu Učeniku in Vodniku.
Res, kako težko je postati ponižen in sprejeti svojo resnično osebnost v vsej veličini in omejitvah.
Kako težko je prisluhniti Gospodovi besedi in postati učenec. A prav s tem naenkrat prejmemo brate in sestre. In kar je še pomembneje, s tem dejanjem prepustitve prvega mesta, prejmemo Očeta.
Čujmo torej Gospodovo besedo, umijmo se, očistimo se, nehajmo s hudobijami! Učimo se dobro delati.
Dobro delati se je potrebno prav naučiti. To pa se lahko zgodi šele, ko nehamo mi učiti in prisluhnemo kakor učenci.
Gospod si želi z nami razviti zrel, odrasel odnos. Odnos, kjer se lahko tudi pravdamo, kjer lahko vsak pove svoje mnenje in s tem ne ogrozi drugega. Bog nas vabi v živ odnos, tisti, ki se lahko brusi in krepi tudi ob nesoglasjih.
Bog nas res ne želi v navideznem, v religioznosti, temveč v resničnem odnosu vere. Že pristen človeški odnos zelo prečisti, koliko bolj torej odnos z Bogom, ki zmore pobeliti še tako škrlatno bolečino in greh.
Dovolj je stopiti iz navideznosti in nabiranja točk, v Odnos, v katerem ima pa ima poslušanje prvo mesto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar