Ljudje, ob katerih si odpočiješ

2 Sam 11,1-4.5-10.13-17
Mr 4, 26-34

Te dni smo brali o tem, kako Bog Davidu obljublja, da mu bo On sezidal hišo. Objublja mu svoj blagoslov. In še včeraj smo brali, kako David, ganjen nad skrbjo Boga, izreka čudovito molitev. Hrepeni po tem, da bi se obljuba uresničila in bi bila njegova hiša - življenje, zares blagoslovljeno.

Nato pa ... človeška oblastnost. Ko človek pozabi, kdo je prvi in se nauči, da lahko ukazuje drugim. Da je edina resnica njegova, da ima moč in oblast nad stvarmi in ljudmi.

Takrat je David odposlal Joaba, svoje hlapce ter vse Izraelce v vojno ... David pa je ostal v Jeruzalemu. Na varnem. Kakor pismouki in farizeji, ki so vezali težka bremena ljudem, sami jih pa še taknili niso. In kakor mi, ko si ne upamo odrasti, ampak vso odgovornost za svoje življenje in doživljanje prelagamo na druge, krivimo druge. Takrat postanemo nasilni, agresivni, ukazovalni, posesivni ...

David je torej pozabil, da je služabnik Boga, zato je postal suženj. Suženj svoje lastne oblastnosti.
Ko je zagledal lepo Betsabejo, je verjel, da mu pripada. Kakor vse ostalo. In greh je bil storjen.
Tu pa nastopi še tista specifična taktika zla, ki prav ob spoznanju greha napeljuje k temu, da bi le-ta ostal prikrit. Skrit pred očmi Boga, kakor da ga ne bi že videl.

Vse, kar sledi, je le še napor Davida, da bi popravil, prikril, zakril, uredil in rešil sam sebe. Sprva z manipulacijo. Nato z opijanjanjem. Na koncu z ubojem. In končni greh je hujši od prvega.
To je torej taktika zla, ki nam ob prvi napaki prigovarja: "Ne ustavljaj se, pobegni, skrij se, reši se .." ali pa: "Zdaj je že vse zapravljeno, zamočil si, tudi če se ustaviš, boš kriv!"
In že smo stran od Boga.

Karkoli torej skuša človek storiti sam, se zacikla, ujame v lastne zanke in predvsm UTRUDI.

Ko je pa na delu Milost, so notranja občutja popolnoma drugačna. Ko deluje Bog, se človek UMIRI in SPOČIJE.
Bog je namreč tisti, ki dela na skrivnem, preko majhnih "gorčičnih zrn", ki jih zaseje in ki rastejo v globini zemlje, kamor ne segajo pogledi množic in kjer se ne da nič pokazati . Ko deluje Bog, srce ne čuti utrujenosti, vse se dogaja brez pretiranega napora in naprezanja, "med spanjem".

To je človek, ki zna najprej prisluhniti Bogu in njegovim načrtom ter se uglasiti nanj. To pomeni sprejeti seme. Izreči svoj "Da". Stopiti v sodelovanje z Njegovo močjo. Tak človek živi mirno in tiho, opravlja svoje drobne, majhne dolžnosti in ne opozarja nase. Je tam, kjer mora biti in ve, da Bog, ki vidi na skrivno, dela svoje velike stvari.

Res, Božji možje in žene so ljudje počitka, ljudje, ob katerih se da odpočiti. Kakor v krošnjah tistega drevesa.

Božji predlogi so vedno tihi, nežni, nenasilni, blagi in drobni. Ko pa se vsejejo v pripravljeno srce, postanejo sadovi veliki in mogočni. Vendar postopoma ...najprej bilka, potem klas, nato polno žito v klasu. 

Vprašanje pa je ali si upamo počakati?