torek, 25. februar 2014

Konflikti


Jak 4, 1-10
Mr 9, 30-37

So težka stvar. V njih ni zmagovalca, ampak samo poraženci. Konflikti nosijo v sebi težke besede, skrivajo držo, ki je popolnoma nasprotna drži, ki jo je nekdo kazal še nedolgo nazaj. Prav zato so konflikti tisti, ki poškodujejo, ranijo, zameglijo, vzamejo in prekrijejo to, kar bi bilo najbolj vredno slišati - bolečino, stisko, žalost.

Res, težko se je prepustiti človeškim rokam, človeškim odnosom. Jezus sam je svojim učencem razlagal, kaj se bo z njim zgodilo potem, ko se bo prepustil tem rokam: "Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili ..."
Čoveške roke torej rade udarijo, rade obsodijo in pribijejo na križ. V vsakem konfliktu je nekaj Golgote, v vsakem konfliktu je prisotno obtoževanje in na koncu morda celo obsodba: "Ti si kriv!"

Težko je sprejeti dejstvo, da je v vsakem odnosu lahko le 50 % mojega, kaj bo storila druga polovica, pa ni v moji moči. In ta polovica lahko tudi obsodi, lahko tudi križa. S svojo besedo, s svojo držo, s svojim dejanjem ... to res ni lahko

Zato nas apostol Jakob močno spodbuja, kako naj se podvržemo Bogu, hudiču pa upremo. Spodbuja nas, naj občutimo svojo bedo, naj žalujemo in jokamo nad našimi dejanji obsodb, težkih besed, obrnjenih hrbtov ...

Umijte si roke, grešniki, in očistite srca, vi duhovno razdvojeni! Vi, z dvojno dušo. Eno, ki ljubi in eno, ki sovraži. Istega človeka. Istega Boga. Duša, ki obljublja, a ne izpolni, izreka besede oprosti, a brez srca, duša, ki pravi "rad te imam", a le dokler ne zaboli. Ko zaboli pa ubijamo, zavidamo, se borimo, vojskujemo ter prosimo z zlim namenom ... včasih preprosto zato, ker se bojimo biti prezrti, nepomembni, drugorazredni.

Kakor apostoli, ki so se med potjo prepirali, kdo izmed njih je največji.
In takrat vsem nam, ogroženim, ranjenim, preplašenim in zaverovanim v svoj prav, ponovno spregovori Jezus.  ...Vsak od vas si želi biti le sprejet, dragocen in ljubljen. Kakor otrok. In kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok, kdorkoli sprejme drugega in mu da vedeti, da je spoštovan in sprejet, je velik. Je prvi. Ker upa služiti drugemu in ga spomniti na to, da je dragocen, ljubljen, željen.
In na koncu - kdorkoli sprejme svojega otroka v sebi, z njegovimi vzponi in padci, sprejme Boga samega.

Ali mislite, da zaman pravi pismo: »Do ljubosumnosti hrepeni po duhu, ki ga je naselil v nas«? 
Bog hrepeni po nas do ljubosumnosti, kar pomeni, da ga je strah ravno tega, da bi nam kdo zameglil resnico o tem, da smo tempelj Duha.

Lepo je živeti med prijatelji, v občestvu judi, ki si upajo biti ljubljeni in ljubiti, biti sprejeti in sprejemati ... a četudi kdaj pademo v človeške roke, ki ranijo, je Gospod svoji napovedi trpljenja dodal bistveno nadaljevanje: "...in tretji dan po smrti bo vstal."

Od tistega dne dalje je zato vsaka smrt v naših dušah in odnosih, vsaka še tako brezupna situacija in vsaka rana, ki ne neha krvaveti, dobila obljubo rešitve, tolažbe in izhoda!





Ni komentarjev:

Objavite komentar