Biti pošten?

»V temi zasije luč poštenim,« pravi psalmist. Kaj pa sploh pomeni biti danes pošten? Da ne kradeš, ne lažeš, ne goljufaš, ne opravljaš? Še kaj?

Vsi govorimo le o teh, ki niso pošteni, ki kradejo, lažejo, goljufajo … in to utrudi.

Božja beseda pa se ne ustavlja tu, pelje nas naprej, višje, nad utrujenost in nad vso meglo človeških zablod. Želi nam pokazati, kaj sploh pomeni biti privlačno pošten.

Pokazati nam želi tisto sonce, ki se blešči nad meglo nejasnosti, na tisto mesto, ki stoji na gori - da bi sijalo.

Si upamo sprejeti izziv in pogledati gor, »na podstavek«, nad povprečne pogovore? Teme še nikoli ni pregnalo govorjenje o njej, ampak drobna majhna lučka. Več kot je teme, bolj dragocen je žarek svetlobe. To so v teh dneh »ledene dobe« izkusili mnogi …

In če je okrog nas še megla in tema nepoštenosti, si upamo zasvetiti? Kajti Bog ne potrebuje veliko …Njegova logika je logika majhnega. Delovati želi po majhnih, drobnih, vsakdanjih stvareh … po drobnem siju sveče, po drobni pozornosti do ubogih, po drobnem pozdravu svojega sorodnika, ki ga najraje ne bi videl, po drobni besedi oprosti, po drobnem kosu kruha prijaznosti za vse ljudi, izstradane ljubezni, po drobnem kosu obleke, po drobni besedi hvala svojemu so-zakoncu, po drobnem objemu otroka, ki te pogreša, po drobnem nečem, kar imaš ti sam rad.

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril: »Tukaj sem!«  Ko si upamo to malo, smo že v Njem.

Res, Bog je skrit v majhnem. In blagor tistemu, ki upa vso moč in upanje staviti nanj. Blagor mu, ki upa Božje skrivnosti - skrivnosti malega - oznanjati tako, da postane sam majhen. Da bi v središče prišel Kristus.

Pavel se je tega zavedal in prav zaradi tega zavedanja so njegove pomanjkljivosti postale njegovi atributi. Slabosti, strahovi, trepet, pomanjkanje modrih in vzvišenih besed, je naenkrat postalo orodje pristnega oznanjevanja.

V človeški nemoči se pokaže Božja moč. In prav je tako. Da naša vera ali nevera ne bi nikoli več temeljila zgolj na lastnih idejah, na župnikovi gorečnosti ali ne- gorečnosti, na pravih ali tradicionalnih vernikih, na škofovi prisotnosti ali - še bolj - njegovi odsotnosti, niti ne na občestvih, kjer je lepo ali se kaže s prstom … Čas je, da naša vera začne temeljiti na Njem! Na Božji moči!

Na tisti moči, ki nas usposablja, da bi bili luč in postali kristjani, ki vžigajo, privlačijo, nagovarjajo …

Biti kristjan že pomeni stati na gori. Ker smo opazovani s strani mnogih. Morda tiho, neopazno, celo nezavedno, a smo … od vseh, ki od Cerkve (še) nekaj pričakujejo. In med temi sploh ni tako malo neverujočih ter nekdaj verujočih ali t.i. »ex-kristjanov«.

Biti kristjan je odgovorno. Pomeni že (!) biti sol. Izbiramo lahko le med tem ali ostati v zaprtem kozarcu na polici, se pokvariti in zgolj od daleč opazovati življenje ali si upati »pasti« v konkretnost življenja in mu spremeniti okus. Kajti kristjan to zmore! Pa ne sam, ne v prepričevalnih, vzvišenih besedah modrosti, temveč v Duhu in Njegovi moči.

Kristjan zmore postati privlačen, kjerkoli je, ker lahko prinese drobce življenja med »brezdomce« - med tiste, ki ne poznajo Doma, zmore prinesti srce med tiste, ki ostajajo v megli, zmore nagemu, ki je pozabil na svojo vrednost, vrniti dostojanstvo. Kristjan zmore in mora spomniti na okus nebes. To je edino pošteno!

In zato ni potrebno veliko. Le drobno zrno tvoje soli.