Bog v naročju

svečnica leto A
Bog v naročju

Si še upamo pričakovati obisk Boga? Tam, skupaj s Simeonom prisluškovati Duhu, pričakovati Izraelovo tolažbo in hrepeneti po tem, da se srečamo z Bogom, ki se nam daje v naročje?

On si želi vstopiti v naša življenja, v ta njegova svetišča. Prihaja pa kot znamenje, ob katerem preprosto ne moreš ostati neodločen. Ali ga sprejmeš ali mu nasprotuješ.

Prihaja kakor topilec in čistilec srebra in zlata, kot tisti, ki razodeva resnico - jasno, čisto, preprosto, brez dodatkov.

Prihaja kot tista Beseda, živa in dejavna, ostrejša kot meč, ki zareže do ločitve duše in duha, ki presoja vzgibe in misli srca. A kdo si upa prestati ta njegov prihod?

Morda se ga bojimo pričakovati prav zato, ker se v Njegovem pogledu stopi vsa naša narejenost, vsi dodatki in vsa manipulacija, ostane pa zgolj naše uboštvo … in suženjstvo. A prav zato je prišel. Podvržen vsem človeškim zakonom in predpisom postave, kot suženj, da bi osvobodil nas, ki smo vse življenje sužnji naših strahov.

Prihaja ubog, ranljiv in konkreten, da bi se izenačil z nami. Prihaja konkretno, zelo konkretno, v krvi in mesu, ker je tudi prišel iskat otroke, deležne krvi in mesa. Zato je prav, da ga konkretno tudi pričakujemo; ne v videnjih in visokih razodetjih, ampak v našem vsakdanu. Tam, kjer smo noč in dan in zato povabljeni, da bi kakor prerokinja Ana, ves ta čas ostajali v svojem notranjem templju, pozorni, da ne bi zamudili obiskanja Boga. Kajti obiskuje nas vsak dan, večkrat na dan. Tudi danes.

Drugo berilo govori o tem, kako je strah pred smrtjo naš največji ječar. Bog to ve. Ve pa tudi, da nas smrt presega. Zato je On, Gospodar življenja sklenil prav s smrtjo zrušiti tistega, ki nas je držal v primežu smrti – hudiča.

A kaj je s tem pokazal nam? Bog je smrt premagal s smrtjo, s tem, da je vstopil v tisto, kar najbolj straši. S tem pa smo tudi mi povabljeni vstopiti v naše strahove, ki nas zaustavljajo, hromijo in vklepajo ter jih premagati. Tako, da pred njimi nehamo bežati, ampak vanje vstopimo. Pa ne sami, saj se je tudi Simeon bal smrti, ne da bi poprej videl Gospodovega Maziljenca, temveč z Njim, ki se nam daje v naročje.

Bog se naredi majhnega, da nas ne bi izgubil, temveč bi ga sprejeli v templju našega vsakdana. Da ne bi več ždeli v ječah lastnega suženjstva, temveč rasli in se krepili v modrosti in milosti.

Jezusa so njegovi starši darovali v templju in ob tem ponovno slišali prerokbe, ki jih niso razumeli. Bog jih je vedno znova presenečal, vedno je šel izven okvirov in ustaljenih predstav. Enako danes. Enako z nami. Ker je Bog.

Vabi nas, da bi mu upali darovati svoja življenja. Premagati strah pred smrtjo samih sebe, svojih lastnih, do potankosti izdelanih načrtov, in se prepustiti, da nas končno tudi On sam vzame v svoje naročje. In pelje po svoji poti.

Kajti samo tisto, kar upamo darovati v Gospodovo naročje, v naročju tudi najdemo.

Marija in Jožef pa s svojo jasno držo prinašata pomembno sporočilo današnjim staršem, ki imajo do potankosti izdelan načrt za življenje svojih otrok. S svojimi projekti in predstavami o njih in zanje, si skušajo zagotoviti varnost, s tem pa jih priklenejo nase.  Marija in Jožef pa sta ravno takrat, ko sta najmanj razumela, zaupala in dopustila, da ju njun otrok presega. Pustila sta se mu (pre)oblikovati. Kako pomembno je torej, da starši svoje otroke darujejo Bogu in s tem zapustijo lastne predstave in pričakovanja, ki naj bi jih oni izpolnili. Da svoje otroke znova rodijo. Prvič za življenje, drugič za svobodo.

Na današnji praznik se spominjamo tudi vseh posvečenih oseb, ki temu svetu pričujejo, da to, kar vidimo, ni vse, da najboljše šele prihaja! Spominjajo nas na to, da je Gospod konkreten, da se je utelesil in hodil po naši zemlji. Da hodi po naši zemlji tudi danes. Da bi se nam dal in bi se mu dali. V naročje.