Bog tolažbe

Izaija 66,10-14c
1 Kr 8,22-23.27-30
Mr 7,1-13

Svetovni dan bolnikov in Božja beseda, ki boža ...
Bog, ki po preroku Izaiju kliče in vabi, naj se pustimo tudi nasesati in nasititi
na prsih njegovih tolažb, nasrkati in se okrepiti od polnosti njegovega bogastva.

 

Bog se razodeva skrben in ljubeč, razodeva se kakor mati, ki neguje in hrani svoje otroke.
A kako se prepustiti nekomu, ki dopušča trpljenje? Bolezni?
Kolikokrat je to naš ugovor in težava pri pogledu na Boga? Pripišemo mu, da mu sploh ni mar za nas, kako nas nima rad, ker dopušča tudi bolezni. V preizkušnjah je včasih težko verjeti, da smo Bogu dragoceni. In On to ve ...zato nam prav na ta dan ponuja Besedo miline. Da bi spoznali, kako ni Njegova volja naše trpljenje niti bolezni. On si vsega tega za nas ni zamislil. Živimo pa na zemlji, ki je nekoč izgubila sijaj raja. Hodimo naproti raju, a dokler smo na tej zemlji, je ta zemlja lahko tudi trpeča. 

 

Trpljenje samo po sebi nima pomena, je absurd, krivica vseh krivic. Skupaj z Njim, ki je vso grenkobo pribil na les, pa lahko trpljenje dobi velike razsežnosti milosti. Ta naš "Jeruzalem" - kraj našega trpljenja, lahko postane zibelka naše tolažbe. Kajti tam nas srečuje Bog. Tam nas vzame na kolena, tam doživljamo tolažbo, tam kar iznenada okusimo reko miru. 

 

Starši, ki so okusili trpljenje ob bolezni ali celo smrti otroka vedo, da je gledati svojega bolnega in trpečega otroka neizmerno parajoča bolečina.
Kako se potem Bogu, ki nas ima za svoje ljubljene otroke in je neskončno večji od staršev, ne bi ob našem trpljenju trgalo srce? 

 

Ko se počutimo najbolj sami, je tam Nekdo, ki nas nosi ...   

 

Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati,
tako vas bom jaz tolažil.
V Jeruzalemu boste potolaženi.
Ko boste to videli, se bo razveselilo vaše srce
in vaše telo vzcvete kakor nežna trava.

 

Naš Bog je Bog sočutja! Bog tolažbe, miru, poguma ... Prihaja, da bi mi cveteli neglede na to, kako zelo "bolno" se počutimo. 

 

Bog je tisti, ki gre nad vsa pravila in zapovedi, ki so jih tako vneto zagovarjali farizeji in pismouki. Oni niso imeli pojma o Bogu sočutja in nežnosti, poznali so le svojo izdelano podobo boga strogosti, pravil, policijskega nadzora in kazenskih točk. In Jezus jim je "mešal štrene". Predstavljal je Boga, ki nikakor ni spadal v njihov sistem. Ta Bog, ki mu čaščenje ustnic ne pomeni nič, Bog, ki ne gleda na čiste ali umazane roke, temveč na umazano in ranjeno srce in mu želi prinesti zgolj sočutja, topline, svežine, življenja ... 

 

 

 

Človeško srce je tisti prostor, ki Boga neskončno žeja. Danes Bog ne išče več kamnitih templjev, ampak tempelj tvojega in mojega od greha, trpljenja in bolezni ranjenega srca. Da bi ga napolnil, posvetil, očistil, potolažil, okrepil ...

 

Toda ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj
ta hiša, ki sem jo sezidal! 

 

Kakor se je Salomon čudil temu, da si Bog resnično želi prebivati v templju, izelanem z njegovimi rokami, tako se sama čudim tej neverjetni žeji Boga, ki želi prebivati v naših srcih. On, ki ga ne more obseči nebo in nebes nebesa, želi prebivati v našem srcu.

 Zato se iz tega srca lahko dviga le iskrena molitev: 

   

Ozri se na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli! Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik!  Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!