V tekmi z Bogom

1 Kr 12, 26-32;13,33-34
Mr 8, 1-10

Kakšen balzam je biti ob ljudeh, ki Bogu dovolijo osrednje mesto, ki dovolijo, da je Bog res Bog, odnos z Njim pa čisti privilegij. Bog jim pomeni opora, tolažba, pomoč, jasna pot, polno življenje in odrešujoča resnica ... Ne bojijo se Boga, bojijo pa se, da bi tega Boga preslišali, spregledali Njegove navdihe in skrenili s poti milosti. Ustrašijo se časa, ko se jim zdi, da so z njim izgubili stik.

Na drugi strani pa obstoja toliko Jeroboamov, ki se Boga resnično bojijo, saj je zanje le grožnja in tekmec.  To niso ljudje dialoga, ne želijo biti poslanci Boga, ampak poslanci samih sebe. To so ljudje, ki vso svojo vrednost stavijo na zunanjo veljavo, zato potrebujejo množice, ki jim ploskajo, pojejo hvalnice in kadijo z imenitnimi kadili. In gorje, če teh množic ni ...
Zanje vsaka Božja pobuda pomeni novo grožnjo, ker ogrozi njihov položaj, zgrajen na naporu uveljavljanja. Bog postajavvedno bolj nevaren, ker ogroža njihovo pozicijo. Res je varneje častiti zlata teleta. So vsaj tiho.

A kje sem jaz? Koliko je v meni Jeroboamov? Kolikokrat se dejansko ustrašim Boga, ker ga ne morem ujeti v svoje okvire? Ker je svoboden ... In ker sem mu pripisala identiteto tekmeca?
Res, vse moje življenje zavisi od odgovora na vprašanje, kdo je zame Bog.

V evangeliju Bog razodene svojo podobo. Znova se pokaže, kot izjemno sočuten, kot tisti, ki vidi množico ne zato, da bi ga častila, temveč zato, da bi ji stregel.  Zaznava njeno nenasitno lakoto, prepoznava potrebe ... in se mu zasmili. To je torej resnični Bog. Bog, ki ima z nami sočutje, ki vidi naše obraze in razume kako je, ko stojiš pred množico svojih obveznosti, skrbi, potreb življenja in veš, da ta množica presega tvoje moči. Presega sposobnost, da bi "jo nahranil" in utišal ...

In ta Bog vpraša, koliko hlebov imaš ? Spomniti nas hoče na to, da smo obdarovani. Da so nam bili dani darovi in sposobnosti - ti naši hlebi in ribe. A točno ve, da bodo, dokler jih bomo stiskali v lastnih rokah, premalo za potrebe življenja. Ko pa si bomo upali sebe umakniti iz središča in vse, kar imamo izročiti v roke Boga, postane naenkrat vsega dovolj. In preveč - 7 polnih košar. Življenje postane polno.

Ta Božja roka vse, kar smo in kar imamo vzame z vso spoštljivostjo (a šele, ko si upamo razpreti dlani!), se zahvali, blagoslovi, razlomi in deli ... in naenkrat je vsega dovolj. Ker ni več samo moje delo in moje življenje, ampak vse postane Božje in kot tako tudi posvečeno, odrešeno in dopolnjeno.

Dokler častimo Boga, ki "prazni" in ogroža, je res varneje steči k zlatim teletom. Ko pa se zazremo v oči resničnega Boga sočutja, ki opazi vsako človeško stisko, vsako še tako prazno košaro, postane odnos z njim milost in privilegij, ki se mu ni več moč odpovedati.
Kajti prišel je, da bi naše košare napolnil in ne izpraznil!

Nekateri izmed njih so prišli od daleč.
Ni pomembno kako daleč se v tem trenutku počutim od Boga, važno je, da imam prazne košare in da so Njegovemu pogledu očitne. Ali si jih upam izpustiti iz rok in izročiti v Roke, pa najbrž zavisi od tega ali verjamem v Boga sočutja ali Boga tekmeca, v Boga, ki daje ali Boga, ki jemlje.

Bog je svoje naredil. Najedli so se do sitega in pobrali ostanke koščkov - sedem košar.

Kaj pa jaz?