ponedeljek, 10. februar 2014

Posvečenje mojega templja

1 Kr 8,1-7.9-13
Mr 6,53-56

Kako veličasten sprejem skrinje zaveze. Izpolnitev dolgo pričakovanega trenutka, ko so Izraelci lahko sprejeli skrinjo zaveze v svoj, čudovito zgrajen tempelj. Vsi so se zbrali pri kralju Salomonu v Jeruzalemu in veselo pričakovali prihod Boga. Bili so pripravljeni in žejni tega obiskanja.

Potem so duhovniki skrinjo zaveze Gospodove prinesli na njeno mesto, v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov. 

Gospod je obiskal svoje ljudstvo in s svojim veličastvom napolnil hišo, ki so mu jo pripravili.  Oblak je napolnil svetišče, vstopil je Gospod in posvetil kraj. Pokazal je, kako želi prebivati med ljudmi, biti njihov Bog.

Tam, kjer je Bog, je Presveto. In nekoč je to bilo v jeruzalemskem mogočnem templju, tam v predelu "za zaveso", kamor se ni smelo vstopiti. Danes pa Bog želi prebivati v drugačnem templju - v tmplju našega srca. Brez "zavese", ena na ena, iz oči v oči.
Danes ga žeja po naših srcih in telesih, da bi jih posvetil in jim vrnil ves sijaj nebes. Zato tudi danes Bog prihaja k nam. Do nas. Da bi se ga lahko dotaknili.

V Markovem evangeliju beremo, kako so bili bolniki tisti prvi, ki so se ga želeli dotakniti. Da bi ozdraveli. Oni so bili tisti, ki so (pre)dobro vedeli, kaj pomeni potrebovati ozdravljenje, pomoč, novo rojstvo in novo posvetitev.Pričakovali so ga vsaj tako goreče, kot nekoč Izraelci. Že dolgo se namreč niso več zanašali zgolj na svoje moči in sposobnosti. Poznali so svoje zmožnosti, pa tudi omejitve.
Zato so prvi zmogli zahrepeneti po Njem. Da bi posvetil njihova telesa in duše.

In vsi, kateri so se ga dotaknili, so ozdraveli.  Kaj pa mi? Se bojimo izpasti bolni, če ga potrebujemo? Če hrepenimo po njem? Zakaj nas to hrepenenje ogroža? So res bolniki edini, ki upajo priznati, da potrebujejo ...

... ta Dotik


Ni komentarjev:

Objavite komentar