Prositi za modrost (počitka)

1 Kr 3,4-13
Mt 6,30-34

Salomon, mlad človek, ki ne ve ne kod ne kam ...jupi!
Spominja na koga od nas? Podobnost je zgolj naključna :)

Kolikokrat ...na takih ali drugačnih križiščih, pred odločitvami, med njimi, po njih ...nikoli zares prepričani, da gremo prav. Obveznosti, ki prehitevajo čas, te "množice", ki te čakajo na drugi strani še predno lahko zadihaš in si odpočiješ. Ko kdaj še jesti ne utegneš. Ko vsi nekaj pričakujejo ali pa zahtevaš od sebe največ kar ti sam. Noro.

Kako v zmešnjavi vseh obveznosti, ponudb, tihih ali glasnih pričakovanj znati izbrati najpomembnejše? Kaj pa sploh je najpomembnejše?
Kolikokrat se znajdemo na strani tiste velike množice, ki ne ve več kaj je prav in kaj narobe.

Bog pa ima z nami sočutje. Bog vidi naše obraze in zazna vso lakoto srca. On je sočuten.
Po vsem, kar naredimo, nam reče: "Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte." 
In ne vem, koliko je med nami takih, ki si to res dovolijo. Ki si upajo odpočiti.
In to ne samo na "stand-by" (kar še vedno kuri energijo), ampak na OFF. Znati živeti na ON in OFF, ne vmes, je velika modrost.

Pogostokrat se mi zazdi, da se v trenutku, ko bi se morali dati na OFF in si po Jezusovo odpočiti ter iti v samoto lastnega srca, tega ustrašimo in si, če je potrebno, tudi sami namislimo lačno množico, ki nas čaka in jo moramo nujno nahraniti. Ker se je pretežko srečati s samim seboj, s samoto, s tišino ...

O ja, imam občutek, da nas mora Jezus še veliko naučiti. Salomon je ob tem spoznanju naredil nekaj velikega. Stopil je pred Njega in ga prosil ene same reči - modrosti!!
Da bi sploh znal razločevati med dobrim in hudim, med lažno in pravo množico, med resničnimi in namišljenimi dolžnostmi ter med vsem tem znal voditi svoje ljudstvo. In samega sebe.